SAD je značilna za zimske mesece, ko je veliko manj naravne sončne svetlobe. Nekateri znanstveniki menijo, da se ta motnja razpoloženja pojavi zaradi neravnovesja melatonina in serotonina v organizmu.

Po besedah Lancea Workmana, profesorja psihologije z univerze v Južnem Walesu, na večjo ali manjšo nagnjenost k zimski otožnosti precej vpliva tudi barva oči. Workman je rezultate svoje raziskave objavil v strokovnem časopisu Behavioral Science & Psychology. Pri študiji je sodelovalo 175 študentov z univerz v Južnem Walesu in na Cipru.

Izkazalo se je, da bi lahko bil razlog za večjo odpornost svetlookih ljudi za SAD tudi količina svetlobe, ki so jo svetle oči sposobne absorbirati v zimskih dneh brez sonca. Temnejše oči namreč spodbujajo proizvodnjo večje količine melatonina, zaradi katerega so ljudje bolj občutljivi. Rezultati te študije se ujemajo z ugotovitvami preteklih raziskav, po katerih so ljudje s temnimi očimi na splošno bolj depresivni od tistih s svetlimi.

Hipotalamus je tisti del možganov, ki izloča hormone za reguliranje temperature, občutka lakote ter spalnega ciklusa. Več ko pride svetlobe do hipotalamusa, manjša je količina melatonina. Oči z manj pigmenta (svetle oči) so bolj občutljive za svetlobo, zato za ustvarjanje slike potrebujejo tudi manjšo absorpcijo svetlobe. To pomeni, da jim ni treba absorbirati take količine svetlobe kot temnim očem, preden informacija pride do celic mrežnice. Zato se pri ljudeh s svetlejšimi očmi v mesecih z manj sončne svetlobe sprošča tudi manj melatonina. Ta mehanizem jim zagotavlja nekakšno odpornost proti tej razpoloženjski motnji.

Njena zavest naj bi dostopala do jedra božanske matrice. Zaradi edinstvenega vpogleda v svet delovanja kozmičnih sil Beograjčanki Veri Bojičić pravijo Nikola Tesla današnjega časa. Z veliko lahkoto piše in razlaga o kvantni fiziki, astronomiji, kemiji, kljub temu da se je v mladih letih poklicno ukvarjala z modo. Sinova bolezen ji je spremenila življenje. "Nezemeljski vid in razširjeno stanje zavesti mi omogočata, da v vizijah potujem v druge dimenzije obstoja, na druge planete, predvsem pa jasno vidim skozi čas in prostor. Vendar, poudarjam, ne ukvarjam se z jasnovidnostjo, z napovedovanjem prihodnosti, z vedeževanjem. Ker v vsakem trenutku obstaja svobodna volja."

Srbkinja črnogorskega rodu te dni v Sloveniji promovira svojo sedmo knjigo z naslovom Vid, v kateri med drugim opisuje, kako je nastalo življenje, kako se ustvarjajo atomi in kako potovati skozi čas. Slovence pa uči tudi o paralelnih svetovih.

Trdite, da imate odgovore na vsa vprašanja. Tudi na to, kdo ali kaj je bog in kdo ga je ustvaril?

Dostop do čiste zavesti imam že več kot 15 let, veliko sem že spoznala in v svojih raziskovanjih sem prišla do samega jedra, do tja, kjer še ni bil nihče. Veste, v čisti zavesti je vse znanje in vsa resnica. In bog je zavest. Zavest pa je svobodna volja in svetloba hkrati. Torej je bog svetloba, svobodna volja in zavest. Bog je tudi v vsakem človeku, kot zavest v atomu vodika. Sprašujete, kako je bog nastal. Rodil se je iz izvora.

Če je bil bog rojen, pomeni, da lahko bog tudi umre?

Če sem čisto iskrena, ja in ne. Najprej morate razumeti naravo božanske svetlobe. Njena naloga je, da obsije in ustvari prostor. Zavest torej najprej zasije, nato pa ugasne, in ko ugasne, postane masa. Masa je živa, ampak se ves čas vrti v krogu in postopoma začne propadati, dokler ne zgori. Bog torej zasveti, ugasne in se vrne v izvor, kjer se dematerializira in se ponovno rodi kot svetloba. Zato je večen in tudi življenje je večno.

Nikogar ne krivite za nesrečo

Mnogi ljudje, ki v življenju trpijo, so prepričani, da če bi bog v resnici obstajal, oni ne bi trpeli.

Trpljenje je posledica velikega neznanja in bivanja v umu. Bog nenehno ustvarja, in sicer s svobodno voljo. In vi vsi ste bog, prav vsak od vas. Življenje, ki pa ga živite, je vaša usoda in pravica hkrati. Nič vam ne dela neki bog od zunaj, vse si delate sami. Bog je v vas. In vi ste vsi eno in isto bitje, to božansko, rojeno skozi čas in prostor. Vsi smo delci enega boga. Kar smo si ustvarili, to živimo. Če niste zadovoljni s tem, kako živite, pomeni, da morate spremeniti način življenja in to, kar počnete. Ne iščite krivca zunaj, vse, kar delate, delate sebi. Ljudje trpijo in se potem sprašujejo, kje je bog. Veste, nikogar ni zunaj, ki bi nas nekje od daleč opazoval in kaznoval ali nas čuval. Čuva vas naša zavest, bog v nas. Zato nikogar ne krivite za svojo nesrečo. Sebe poglejte in se spremenite. Če pa se nočete spremeniti, vam nihče na svetu ne more pomagati.

Omenili ste usodo in pravico, na drugi strani pa svobodno voljo. Koliko nam je v življenju v resnici usojeno in koliko imamo svobodne volje.

Usoda je to, kar počnete. In to sije. Vaše telo bo zgorelo, v jedro, v duh pa bodo odšla vaša dejanja in vaše znanje. V novem življenju boste izkusili vse, kar ste prej počeli. In to je vaša usoda in pravica. A ni to najboljše, kar je lahko?! Nimaš krivca, nimaš sodnika, za vse si odgovoren sam in vsak trenutek imaš priložnost, da svoje napake popraviš. Dokler živiš, imaš vsak trenutek svobodno voljo, imaš sposobnost ustvarjanja in sposobnost odločanja. Iz z vsem tem lahko menjaš svojo usodo. Seveda lahko s svobodno voljo tudi kradeš, ubijaš …, ampak potem se ne sprašuj, zakaj imaš takšno usodo. Dobesedno, kar ste dovolili, da je del vašega življenja, to živite. Vse je po vaši volji. Kar seješ, to žanješ, pravi stari pregovor.

Karma torej?

Ne, karma je materialna manifestacija, ki samo kopira zavest. V vidnem polju sicer izgleda enako kot zavest, ampak to ni. Zavest nosi resnico, materija pa zna tudi lagati. Mnogo je znanja v zavesti, ki ga ne vidite, ampak je dostopno. Meni, vam, vsem nam. Iz zavesti vse prihaja; lahko komuniciramo z njo, v njej lahko poiščemo vse in vsakogar. Veste, kaj je na primer kopija zavesti? Knjiga. Mnogi v njih opisujejo, kaj vse so videli, doživeli, izkusili. Zgodba v knjigi bi torej morala biti identična nekemu dogodku, ampak v resnici ni. Iz preprostega razloga, ker vedno kdo kaj doda ali skrije, spremeni, prikroji. In karma je kopija zavesti, zgodovina materije.

Življenje je lepo

Kako lahko preprost človek stopi v stik s svojo zavestjo, ki je, kot pravite, vse znanje, vsa resnica?

Pot do zavesti je ta, da realno vidite sebe. Dobesedno - da vstopite v sebe in prevzamete odgovornost za svoje življenje. Vedno ko grem v sebe, grem v zavest, v duh. In tam sem tako dolgo, dokler ne vidim vseh detajlov vse za nazaj, do samega nastanka. In tako sem prišla do jedra, kjer - sem prepričana - še ni bil nihče. Tudi ko svetujem ljudem, delam enako. Vstopim v njihovo zavest in opazujem njihovo pot od nastanka dalje. Vendar nikoli ne naredim nič proti svobodni volji človeka. Če želi nekaj v svojem življenju spremeniti, mora spremeniti sam, ne morem jaz namesto njega. To je pomembno vedeti. Če človek lahko materializira, kaj želi, lahko kasneje to tudi dematerializira. Ampak najprej moraš ugotoviti vzrok, zakaj se je nekaj zgodilo. Ko vstopim v zavest, duh, točno vidim, kaj je človek delal, da se mu zdaj nekaj neželenega dogaja. In potem ta vzrok razrešimo oziroma popravimo. Ljubezen, ki jo nosim v svojem srcu, je neskončna. Ne morem se sprijazniti s tem, da življenje za nekoga ni lepo.

Je torej izkušanje radosti namen življenja?

Namen življenja v svetu ega je, da doživimo življenje s čutili. Da s čutili doživimo polnost življenja. Da okušamo, vonjamo, slišimo, vidimo, tipamo to lepoto, ki se ji reče Življenje. Namen življenja je tudi, da raziskujemo, ustvarjamo.

Zakaj pa nastajajo bolezni?

Bolezen je proces materializacije in je vedno skladna z usodo. Vse, kar zavestno živimo, se materializira in pojavi se kot naše bistvo, iz katerega nastane bolezen. Zaradi misli ne boste zboleli, zaradi svojih napačnih dejanj pa. Ko sem raziskovala avtoimune bolezni, sem videla, da so na nivoju atomov. Imunski sistem dobesedno napade atome v molekulah, ki so onesnažene. Onesnaženost seveda izhaja iz naše okolice. Če bi molekule opazovali z mikroskopom, se ta umazanost atomov ne bi videla. Tako moramo vstopiti v sam atom in ga opazovati skozi paralelne svetove. Posebno zanimive so genske bolezni. Mutacije so nastale zaradi hudega trpljenje nekega družinskega člana in njegove odločitve, da nikoli več ne bo tako trpel. Zelo zanimiv je tudi rak. Slika raka in slika mesta sta v paralelnih svetovih identični. Veste, vsi ljudje imamo raka v sebi, ker je na zemlji toliko velikih mest. Aktivira pa se takrat, ko začneš delati proti sebi, proti svoji volji. In če pogledaš skozi paralelni svet, kako mesta funkcionirajo - ne ukvarjajo se s svojim bitjem, ne ukvarjajo se z zemljo, dovolijo, da nekdo drug zanje dela, da se vse steka v mesto, in zato so mesta paraziti. Parazitirajo ostanek države in vse druge ljudi in izkoriščajo zemljo. In enako je rak, parazit, ki raste v telesu. Seveda ne boli, ker v mestu je vsem lepo, živijo na račun drugih. Tako tudi rakavo tkivo živi na račun drugih delov telesa. Začne pa boleti, ko je konec. Ko so zaloge izčrpane, ko telo ne more več delati zanj. In če človeku uspe obvladati svoj um, potem lahko bolezen izgine. Ozdravitev je dematerializacija materializiranega. In ozdravitve ni mogoče doseči z umom, zanjo sta potrebna znanje in vera. Da pa bi sodobna medicina v resnici lahko bila uspešna, bi morala znati vsako bolezen dematerializirati. To sposobnost ima na primer antibiotik, zato ga moramo vzeti, kadar je treba. Tudi kirurgija dematerializira na telesu. Sodobna medicina se tako večinoma ukvarja s posledicami bolezni in upočasnjuje procese, vzrokov bolezni pa ne more odkriti, kar pomeni, da ne zdravi. Danes žal tudi zdravilne rastline ne znajo več bolezni dematerializirati, kot so včasih. Tudi one so izgubile zdravje, tako kot ljudje. Zato sama zdravim z informacijo. Tudi raka. Pošljem mu slike in informacije, da spremeni svoj način funkcioniranja. Najprej, da neha rasti, nato pa, da se razgradi in dematerializira.

Zlo je vedno poraženo

Kako se lahko sami naučimo dematerializirati bolezen in druge neželene stvari?

Zemlja je ustvarjena iz materije, med alfa in beta ogljikom in v naši galaksiji Rimski cesti. No, zdaj trenutno je v tej galaksiji, prej je bila tudi v drugih. In materija je osnova za ego, ki se zanaša samo na čutila, ampak z njimi žal ne moreš nič vedeti ne spoznati. To je samo dotik enega futona. Ego vidi tudi samo ta trenutek, zato vse neznanje, ki vas muči. Ko pa si v zavesti, si v znanju. In vidiš vse od začetka do konca. Imaš širšo sliko. Tako lahko dematerializiraš, kar si nekoč materializiral. Ampak za to moraš imeti potrpljenje. In to vam manjka. Celo življenje se vrtite samo v neprestanem krogu dom - služba - dom. Jaz sem na primer neki dogodek gledala tri leta. Celo življenje sem posvetila temu, da spoznam, kako zlo funkcionira.

Kako?

Zlo je produkt uma, ega. V bistvu je samo v eni točki in povsem nepomemben. Če pa mu dovolite, da zavlada vašemu umu, da se s svobodno voljo odločite, da bo zlo vaše življenje, potem postanete njegov sluga, in počasi tudi vi izginete. In to je v resnici smrtnost. Bolj ko si v umu, manj tvoje zavesti je prisotne. Ampak k sreči na koncu zlo vedno izgubi bitko. Vi umrete, ego umre, zavest pa ostane. Torej zlo lahko nekaj časa zmaguje, ampak na koncu je vedno poraženo.

Obstaja pekel, kot to uči krščanstvo?

Pekel obstaja, ampak ne v onostranstvu, temveč tukaj na zemlji. Ko se osvobodiš življenja, si v raju.

Kako naj bi torej ljudje živeli, da bosta usoda in pravica mili in prijazni?

Živite po svojih željah in po svojih občutkih. Delajte dobro in to, kar si želite zase, dajte tudi drugim.

Ljudi učite o paralelnih svetovih.

Gledano skozi paralelni svet, ima vsak posameznik svojo zvezdo kot kopijo sebe, in ne samo eno, ampak v vsaki galaksiji po eno. Paralelni svetovi vsebujejo vse znanje za modrost ustvarjanja. Ko jih razumeš in postanejo del tvojega življenja, lahko začneš upravljati svoje življenje, v trenutku lahko menjaš svojo okolico. Vse znanje ti postane na dosego roke. Spoznaš vzroke bolezni, s čim in kako se pozdraviti. Vse veš, kar ti zdaj manjka. Zelo preprosto jih je razumeti. Lažje, kot si mislite.

Ob iskanju česa novega v naši vsakdanji prehrani, sploh kakšne super hrane, ki je zadnje čase tako modna, včasih kar pozabimo na preproste sestavine, ki jih imamo tako rekoč pred nosom. Pozimi se morda še spomnimo na fižol, zgodaj poleti na sveži grašek, tudi bob se počasi vrača na naše krožnike, medtem ko se soja, leča in čičerika le počasi prebijajo v naše lonce. Škoda, ker ni nujno, da te stročnice končajo le v loncu, torej kuhane, ampak jih lahko postrežemo na številne druge načine, ne le v jedeh na žlico.

O zdravih plateh stročnic nima smisla izgubljati besed, priporočljive so tudi za tiste, ki želijo shujšati, saj imajo malo kalorij, a nas vseeno nasitijo. Poleg tega leča na primer uravnava sladkor v krvi, zaradi vsebnosti cinka tudi zavira rast rakastih celic. Navsezadnje so pomen stročnic za prehrano prebivalstva Združeni narodi poudarili tudi s tem, ko je bilo leto 2016 proglašeno za leto stročnic. Pa ne samo zaradi pomena v prehrani, tudi zaradi blagodejnega vpliva na okolje. Stročnice namreč nase vežejo dušik in ga zadržujejo v tleh, tako zemlja postane rodovitnejša tudi brez dodatka umetnih gnojil.

Nabite z vitamini

Že dolgo vemo, da fižol (poznamo ga več kot 500 vrst) vsebuje veliko železa, kalcija in kalija, in tudi, da je grašek s svojo kombinacijo vitaminov, beljakovin, mineralov in nukleinskih kislin pravi balzam za naše celice, možgane in živčni sistem, pomemben pa je tudi za rast mišične mase in še kakšna korist bi se našla. Čičerika, stročnica svetlo rjave barve v obliki manjšega lešnika, vsebuje veliko magnezija, kalcija in fosforja. Leča ima pred drugimi stročnicami to prednost, da je lažje prebavljiva, vsebuje pa precej vode (15 odstotkov), beljakovin (28 odstotkov) in ogljikovih hidratov. Za vse stročnice je sicer značilno, da sodijo med težje prebavljivo hrano, a to ublažimo z dodajanjem nekaterih začimbnic, lovorja, janeža, koriandra in kumina na primer. Opozoriti velja le, da stročnic nikdar (razen mungo fižola) ne smemo jesti surovih oziroma zgolj sušenih, ker je lupina neprebavljiva. Zato stročnice pred uporabo vselej namočimo in potem obvezno skuhamo.

Stročnice so pomembna hrana tudi za vegetarijance, saj so beljakovine v stročnicah koristno nadomestilo za živalske beljakovine. Poleg tega stročnice vsebujejo tudi nujno potrebne aminokisline, ki jih naše telo samo ne proizvede in jih moramo vnašati s hrano. In samo še priporočilo - od stročnic bomo imeli še veliko več, če jih bomo kombinirali z žitaricami. Pri kuhanju se lahko igramo do mile volje. Tudi z že kuhanimi stročnicami, ki jih lahko kupimo, če si jih sami ne skuhamo in do uporabe shranimo v zamrzovalniku (nekaj dni se ohranijo tudi v hladilniku). O fižolu v naših krajih ni treba izgubljati besed, zelo uporabljana stročnica je. Toda škoda bi ga bilo uporabljati le za pasulj, prebranec in njegove izpeljanke ali kot dodatek kislemu zelju in repi. Pa morda še na solato. Uporaben je tudi za številne enolončnice, tako mesne kot zelenjavne, črn fižol s česnom in kuminom pa lahko spasiramo in imamo odlično prilogo ali nadev za omlete (in seveda tortilje). Za naše kraje neobičajna, za tropske pa vsakdanja je tudi kombinacija riža in črnega fižola kot priloga mesnim jedem.

Tudi k solatam

Nič ne bo odveč, če si med tednom pripravimo izdatno jed na žlico iz več vrst prej skuhanih stročnic. V manj kot pol ure bomo sedli k mizi in pojedli zdrav obrok, pa še ena sama posoda bo potrebna. Na primer: na maščobi prepražimo sesekljano čebulo, dodamo žlico kurkume, list lovorja, mleti kumin, malo drobno sesekljanega svežega ingverja in česna. Na zmernem ognju pražimo minuto ali dve, potem dodamo kuhane stročnice, premešamo, solimo in popramo, dolijemo malo paradižnikove mezge. Posodo le stresemo in pustimo na zmernem ognju 10 do 15 minut, toliko, da se jed nekoliko pokuha. Dodamo nekaj kapljic kisa, na koncu jed potresemo s sesekljanim peteršiljem. Še boljši je zeleni del koriandra, a sladkast okus te azijske začimbnice nekaterim ni najbolj pri srcu. Še kos kruha in obed je nared. Za tiste, ki ne morejo brez mesa, tudi ni ovir - preden dodamo stročnice, na čebuli prepražimo na koščke narezano poljubno vrsto mesa ali mleto meso, in ko je meso lepo zapečeno, dodamo stročnice in pripravimo jed do konca. Lahko pa stročnicam dodamo tudi različno zelenjavo in na kocke narezan krompir.

Leča in čičerika sta, tako kot fižol, seveda primerni tudi za solate. Zelena solata, mlada špinača, rukola, radič, kitajsko zelje, karkoli pač želimo, naj bo osnova, potem pa dodamo čičeriko ali lečo v različnih barvah, še kakšno zelenjavo, morda še na tanke polmesece narezano rdečo čebulo, na kocke narezano zeleno in rdečo papriko. Lečo lahko tudi spasiramo ali zgolj pretlačimo in imam tak pire kot prilogo, začinjena z ingverjem, muškatom, kurkumo bo še boljša. Iz kuhane čičerike si lahko pripravimo priljubljeni namaz humus ali pa ocvrte kroglice, ki jih povsod poznamo kot falafel.

Gosta juha iz petih leč z jogurtom
po 5 dag bele, rdeče, rjave, rumene in zelene leče
1 žlica kurkume
sol
asafoetida
3 žlice prečiščenega masla (ghee)
1 žlička semen kumina
1 velika čebula
6 strokov česna
2 dag svežega ingverja
3 zelene čilije
1 žlička garam masale
sok ene limete
1 žlica sesekljanega koriandra
plus še dve žlici prečiščenega masla, čili v prahu in 2 dl jogurta
Vso lečo skozi cedilo speremo pod tekočo vodo, dokler ni ta povsem čista. Potem vse vrste leče razen rumene namakamo eno uro. Vodo odlijemo in lečo stresemo v lonec ter zalijemo s toliko vode, da seže nekaj centimetrov nad lečo. Ko vsebina zavre, ogenj zmanjšamo in dodamo sol, asafoetido in kurkumo ter kuhamo, dokler se leča ne zmehča (rumena bo verjetno že nekoliko razpadla, a to naj ne moti, saj bo tako jed bolj gosta).

V drugi ponvi segrejemo maslo in dodamo semena kumina. Ko ta začno poskakovati, dodamo drobno sesekljano čebulo in med mešanjem pražimo, da čebula samo malo porjavi. Dodamo sesekljan česen in drobno narezan ingver ter sesekljan čili. Mešamo dve do tri minute, potem vse skupaj stresemo v posodo z lečo, dodamo še garam masalo in rahlo premešamo. Dolijemo sok limete in potresemo z listi koriandra.

Na jed damo preliv iz jogurta, ki ga pripravimo tako, da v razpuščeno maslo stresemo jogurt, dodamo sesekljan ali mlet rdeč čili in dobro premešamo.

Veliki trpotec (Plantago major L.) je član družine trpotčevk. Domača imena zanj so celnik, mačica, makovec, potnjak, pripotec, širokolistni trpotec, škrepotec, trponik, žilnjek, žilnik ...

Natalija Jurše Cveti od maja do septembra.

Veliki trpotec je trajna zelika s širokimi, jajčastimi listi v pritlični rozeti. Listi so celorobi in so pogosto sedmerožilnati. Cvetno steblo je pokončno in okroglo, cvetni klas je na vrhu stebla in je valjast. Rastlina cveti od maja do septembra. Raste tudi na slabših travnikih, ob stezah, puščah in poteh. Razširjen je po vsej Sloveniji.

Wikipedia Mladi listi so dobri za čaj, juhe, prikuhe, sok.

Pomaga pri gnojnih ranah, slabo celečih ranah, odrgninah, podkožnih vnetjih, pri čiru na želodcu in dvanajsterniku, vnetju želodčne sluznice, pri zdravljenju kurjega očesa. Blaži posledice pikov žuželk (zlasti os in čebel), vnetja očes. Zdravilen je pri golenskih razjedah in raku na ustnicah. Obloga iz listov blagodejno deluje na utrujene noge, jih hladi in pomirja pekoč občutek v nogah. priporočajo ga pri težavah s hemoroidi, belim tokom in pri driski ter slabostih mehurja.

Wikipedia Zraste vsepovsod.

Seme pomaga predvsem kot preventiva pri preprečevanju nastanka ledvičnih kamnov ter peska n kamna v mehurju; primerno je tudi za zaustavljanje drisk.

Učinkovine: sluzi, organske kisline, čreslovine, citronska kislina, provitamin A, vitamin C, vitamin K, kalij, maščobno olje, holin.

Uporabnost: mladi listi za čaj, juhe, prikuhe, sok.

Čas nabiranja: liste nabiramo od aprila do septembra, seme pa avgusta in septembra.

Profimedia Veliki trpotec (Plantago major)