(INTERVJU) Ženska leta: Vedno me bolijo stiske in krivice

Tatjana Vrbnjak, 12.1.2019
Igor Napast

Polona Lah, vodja projektov v mariborskem Domu Danice Vogrinec, je pred dnevi postala ženska leta 2018

Čestitke Poloni Lah, ženski leta 2018 po izboru bralcev revije Zarja, te dni kar dežujejo. Pa ne le med stanovalci in zaposlenimi v Domu Danice Vogrinec in množici tistih, ki dom obiskujejo zaradi Večgeneracijskega centra Štajerska, ki ima sedež v Danici in v okviru katerega je Polona Lah skupaj s sodelavci organizirala brezplačno počitniško varstvo za 700 otrok kar v domu starejših, kar je tudi privedlo do nominacije za to priznanje, ampak tudi med ljubitelji živali in Pekrčani, saj je že enajsto leto mentorica mladinske gledališke skupine Kulturnega doma Pekre - Limbuš. V vseh teh okoljih je njeno ime dobro znano, širše v Slovenijo pa ga je lansko poletje zanesel njen pretresljivi zapis o stiski mame in njenih dveh deklic, ki ga je objavila na družbenem omrežju in je v dnevu, dveh obkrožil Slovenijo.

"Marsikdo reče, da je bila to politična gesta. Pa ni bila. Nisem pogumen človek in sebi nikoli nisem pripisovala poguma, toda vedno me bolijo stiske in krivice. In zdi se mi krivično, da imamo pravno državo, zakonodajo, pa ta velikokrat ne funkcionira, ko pride človek po pomoč. Seveda so tudi takšni, ki poznajo sistem in najdejo 'ovinek', toda večina stisk ljudi je realnih. In se vidijo. Ko je 40 otrok na kupu, se tistega v stiski prepozna: ne le po tem, da je drugače oblečen, ampak po tem, da sam sebe postavi v odrinjeno vlogo, da je tiho, da nima kaj povedati o tem, kaj se mu je dogajalo med počitnicami, kje je bil, kaj trenira. Ker vsega tega nima. Počitniško varstvo pri nas je bilo namenjeno prav tem otrokom, seveda pa tudi drugih nismo odklonili; želeli smo jim omogočiti super počitnice v organiziranem, varnem okolju."

image
Igor Napast Polona Lah

Kako so otroke sprejeli stanovalci?

"Seveda so otroci v dom prinesli tudi hrup, vrvež in eni stanovalci so to sprejeli bolj, drugi manj, a tudi slednji iz dneva v dan bolje. To smo videli po tem, da se je vse več naših stanovalcev samoiniciativno udeleževalo skupnih delavnic in druženj stanovalcev in otrok, ki smo jih organizirali v času po kosilu. Dopoldneve pa so otroci preživljali zunaj doma - po zajtrku smo se, po navadi peš, odpravili na razne aktivnosti; med drugim smo obiskali občino, železniško postajo, mariborski vodovod in še in še. Odlično smo sodelovali tudi z ZPM Maribor - oni so prihajali k nam in mi k njim."

image
Igor Napast

Pravite, da ste veseli tega priznanja. Zakaj?

"Ker je nominacija nastala zaradi projekta Večgeneracijski center (VGC) Štajerska, v katerega je vpetih ogromno ljudi in prostovoljcev. Marsikaj nam je uspelo narediti: nameščali smo žrtve družinskega nasilja, spolnega nasilja, komu, ki ni imel, smo napolnili hladilnik ... In za to ni bilo treba obrniti 'pol države', ampak le par telefonov. Ko ljudje stopimo skupaj, se marsikaj hitro reši. Po tistem zapisu je tudi začela prihajati pomoč, čisto anonimno. V VGC Štajerska smo na primer tudi organizirali božičkovanje za otroke iz socialno ranljivih skupin v Mariboru - zagotovili smo 140 daril za 140 otrok, in sicer po sistemu, da so otroci napisali pismo Božičku, kaj si želijo, na drugi strani pa smo imeli seznam tistih, ki so želeli prispevati ta darila. Bili smo res ganjeni ob tem, kako ljudje pomagajo. Na primer ena dvanajstletnica si je zaželela kopalni plašč in natikače, da ko bo šla na plavanje s sošolci, bo tudi ona vse to imela in dobila je ne le kopalni plašč, ampak tudi torbo, v katero bo vse te stvari lahko dala, pa še nova oblačila, toaletne potrebščine in sladkarije. Ko vidiš obraze otroka, ki je po ne vem koliko časa dobil to, kar si je zaželel, in še več ... Še zdaj mi gredo mravljinci, ko se spomnim. Po drugi strani pa se zaveš, da obstajajo tako zelo velike razlike med enimi in drugimi - a prepričana sem, da je pri nas v Sloveniji za vse dovolj in noben otrok ne bi smel ostati brez božičnega ali novoletnega darila."

image
Igor Napast Polona Lah

Že dolgo ste dejavni tudi v pekrskem ljubiteljskem gledališču?

"Ja, to res z veseljem delam, sem mentorica in še posebej me fascinira, da je prva skupina otrok, ki je odrasla v našem gledališču, ohranila afiniteto do tega, da se vedno znova vračajo v naš kulturni dom v Pekrah, postajajo mentorji 'ta malim'."

Ste v mladosti sami igrali?

"Ne, nikoli. Pravzaprav sva z možem pomagala odrasli skupini - pri prijavah na razpise, pri kostumih in scenah, pekli smo kekse. Nato pa je enkrat Partljič rekel, tako kot pač on zna: 'Kakšni keksi, tu je en tekst, naredimo otroško predstavo.' In tako je to nastalo iz, da tako rečem, ene kolektivne pripadnosti. Srečevale smo se cele družine: otroci so se učili besedilo in igre, mi smo delali sceno in to je privedlo do rezultata, da je bila predstava že prvo sezono odlična. Zdaj pa to traja že enajst let in otroci vedno znova prihajajo; imamo že tri skupine: otroško, mlajšo mladinsko in mladinsko."

Napis na steni (Vse, kar potrebuješ, je ljubezen ... in muca) pa kaže, da ste tudi velika ljubiteljica živali?

"Ja, res je. Običajno moram, ko se kdo pelje z mano iz službe, najprej narediti prostor, ker je na sedežu vedno polno nekih oblačil in pasje in mačje hrane. Ne vem, kako, ampak živali me kar najdejo. Moji doma se vedno čudijo, zakaj prav k nam zaidejo psi pa mačke, ki se izgubijo ..."

Aktivni ste tudi v društvu za zaščito živali. Ste bili že tudi pred leti, ko so bili v Mariboru protesti v zvezi z azilom za živali?

"Ja. Kot sem rekla: boli me, ko se ljudem dogajajo krivice. Takrat se mi je tudi s strokovne plati zdelo ravnanje, kakršno je bilo, napačno in do ljudi, ki so izjemno skrbeli za azil, za društvo in za vse zapuščene živali, se mi je zdelo krivično, na kakšen način so bili porinjeni na rob in so bili izbrani drugi, ki po mojem niso bili pravi za to. Meni se zdi pri vsakem delu pomembno, da delo opraviš ne le kvalitetno, korektno, po vseh standardih in predpisih, ampak če v svojem delu uživaš in daš še nekaj sebe zraven, pridemo do tistega 'kančka več', ki velja tu pri nas v Danici. In ta segment, ta 'kanček več', bi morali tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, upoštevati. Še posebej to velja pri kakršnikoli skrbi za ljudi in pri skrbi za živali."

"Ko je 40 otrok na kupu, se tistega v stiski prepozna"
Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku

(INTERVJU) Ženska leta: Vedno me bolijo stiske in krivice

Tatjana Vrbnjak, 12.1.2019
Igor Napast

Polona Lah, vodja projektov v mariborskem Domu Danice Vogrinec, je pred dnevi postala ženska leta 2018

Čestitke Poloni Lah, ženski leta 2018 po izboru bralcev revije Zarja, te dni kar dežujejo. Pa ne le med stanovalci in zaposlenimi v Domu Danice Vogrinec in množici tistih, ki dom obiskujejo zaradi Večgeneracijskega centra Štajerska, ki ima sedež v Danici in v okviru katerega je Polona Lah skupaj s sodelavci organizirala brezplačno počitniško varstvo za 700 otrok kar v domu starejših, kar je tudi privedlo do nominacije za to priznanje, ampak tudi med ljubitelji živali in Pekrčani, saj je že enajsto leto mentorica mladinske gledališke skupine Kulturnega doma Pekre - Limbuš. V vseh teh okoljih je njeno ime dobro znano, širše v Slovenijo pa ga je lansko poletje zanesel njen pretresljivi zapis o stiski mame in njenih dveh deklic, ki ga je objavila na družbenem omrežju in je v dnevu, dveh obkrožil Slovenijo.

"Marsikdo reče, da je bila to politična gesta. Pa ni bila. Nisem pogumen človek in sebi nikoli nisem pripisovala poguma, toda vedno me bolijo stiske in krivice. In zdi se mi krivično, da imamo pravno državo, zakonodajo, pa ta velikokrat ne funkcionira, ko pride človek po pomoč. Seveda so tudi takšni, ki poznajo sistem in najdejo 'ovinek', toda večina stisk ljudi je realnih. In se vidijo. Ko je 40 otrok na kupu, se tistega v stiski prepozna: ne le po tem, da je drugače oblečen, ampak po tem, da sam sebe postavi v odrinjeno vlogo, da je tiho, da nima kaj povedati o tem, kaj se mu je dogajalo med počitnicami, kje je bil, kaj trenira. Ker vsega tega nima. Počitniško varstvo pri nas je bilo namenjeno prav tem otrokom, seveda pa tudi drugih nismo odklonili; želeli smo jim omogočiti super počitnice v organiziranem, varnem okolju."

image
Igor Napast Polona Lah

Kako so otroke sprejeli stanovalci?

"Seveda so otroci v dom prinesli tudi hrup, vrvež in eni stanovalci so to sprejeli bolj, drugi manj, a tudi slednji iz dneva v dan bolje. To smo videli po tem, da se je vse več naših stanovalcev samoiniciativno udeleževalo skupnih delavnic in druženj stanovalcev in otrok, ki smo jih organizirali v času po kosilu. Dopoldneve pa so otroci preživljali zunaj doma - po zajtrku smo se, po navadi peš, odpravili na razne aktivnosti; med drugim smo obiskali občino, železniško postajo, mariborski vodovod in še in še. Odlično smo sodelovali tudi z ZPM Maribor - oni so prihajali k nam in mi k njim."

image
Igor Napast

Pravite, da ste veseli tega priznanja. Zakaj?

"Ker je nominacija nastala zaradi projekta Večgeneracijski center (VGC) Štajerska, v katerega je vpetih ogromno ljudi in prostovoljcev. Marsikaj nam je uspelo narediti: nameščali smo žrtve družinskega nasilja, spolnega nasilja, komu, ki ni imel, smo napolnili hladilnik ... In za to ni bilo treba obrniti 'pol države', ampak le par telefonov. Ko ljudje stopimo skupaj, se marsikaj hitro reši. Po tistem zapisu je tudi začela prihajati pomoč, čisto anonimno. V VGC Štajerska smo na primer tudi organizirali božičkovanje za otroke iz socialno ranljivih skupin v Mariboru - zagotovili smo 140 daril za 140 otrok, in sicer po sistemu, da so otroci napisali pismo Božičku, kaj si želijo, na drugi strani pa smo imeli seznam tistih, ki so želeli prispevati ta darila. Bili smo res ganjeni ob tem, kako ljudje pomagajo. Na primer ena dvanajstletnica si je zaželela kopalni plašč in natikače, da ko bo šla na plavanje s sošolci, bo tudi ona vse to imela in dobila je ne le kopalni plašč, ampak tudi torbo, v katero bo vse te stvari lahko dala, pa še nova oblačila, toaletne potrebščine in sladkarije. Ko vidiš obraze otroka, ki je po ne vem koliko časa dobil to, kar si je zaželel, in še več ... Še zdaj mi gredo mravljinci, ko se spomnim. Po drugi strani pa se zaveš, da obstajajo tako zelo velike razlike med enimi in drugimi - a prepričana sem, da je pri nas v Sloveniji za vse dovolj in noben otrok ne bi smel ostati brez božičnega ali novoletnega darila."

image
Igor Napast Polona Lah

Že dolgo ste dejavni tudi v pekrskem ljubiteljskem gledališču?

"Ja, to res z veseljem delam, sem mentorica in še posebej me fascinira, da je prva skupina otrok, ki je odrasla v našem gledališču, ohranila afiniteto do tega, da se vedno znova vračajo v naš kulturni dom v Pekrah, postajajo mentorji 'ta malim'."

Ste v mladosti sami igrali?

"Ne, nikoli. Pravzaprav sva z možem pomagala odrasli skupini - pri prijavah na razpise, pri kostumih in scenah, pekli smo kekse. Nato pa je enkrat Partljič rekel, tako kot pač on zna: 'Kakšni keksi, tu je en tekst, naredimo otroško predstavo.' In tako je to nastalo iz, da tako rečem, ene kolektivne pripadnosti. Srečevale smo se cele družine: otroci so se učili besedilo in igre, mi smo delali sceno in to je privedlo do rezultata, da je bila predstava že prvo sezono odlična. Zdaj pa to traja že enajst let in otroci vedno znova prihajajo; imamo že tri skupine: otroško, mlajšo mladinsko in mladinsko."

Napis na steni (Vse, kar potrebuješ, je ljubezen ... in muca) pa kaže, da ste tudi velika ljubiteljica živali?

"Ja, res je. Običajno moram, ko se kdo pelje z mano iz službe, najprej narediti prostor, ker je na sedežu vedno polno nekih oblačil in pasje in mačje hrane. Ne vem, kako, ampak živali me kar najdejo. Moji doma se vedno čudijo, zakaj prav k nam zaidejo psi pa mačke, ki se izgubijo ..."

Aktivni ste tudi v društvu za zaščito živali. Ste bili že tudi pred leti, ko so bili v Mariboru protesti v zvezi z azilom za živali?

"Ja. Kot sem rekla: boli me, ko se ljudem dogajajo krivice. Takrat se mi je tudi s strokovne plati zdelo ravnanje, kakršno je bilo, napačno in do ljudi, ki so izjemno skrbeli za azil, za društvo in za vse zapuščene živali, se mi je zdelo krivično, na kakšen način so bili porinjeni na rob in so bili izbrani drugi, ki po mojem niso bili pravi za to. Meni se zdi pri vsakem delu pomembno, da delo opraviš ne le kvalitetno, korektno, po vseh standardih in predpisih, ampak če v svojem delu uživaš in daš še nekaj sebe zraven, pridemo do tistega 'kančka več', ki velja tu pri nas v Danici. In ta segment, ta 'kanček več', bi morali tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, upoštevati. Še posebej to velja pri kakršnikoli skrbi za ljudi in pri skrbi za živali."

"Ko je 40 otrok na kupu, se tistega v stiski prepozna"
Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku