Za setev paradižnika je dva meseca prezgodaj

Miša Pušenjak, 17.1.2019

Kolobarjenje, menjava rastlin, je prvi in zelo pomemben ukrep v ekološkem vrtnarstvu. Ne poznamo samo triletnega, v uporabi sta tudi štiriletno ali petletno, vsaka botanična družina ima svo je zahteve.

Za nami so najlepši in tudi najbolj nori dnevu v letu in življenje se počasi vrača v stare tire. Tudi vrtičkarji bodo hitro pričeli na družabnih omrežjih kazati, kaj vse že imajo posejano. Naj vas najprej opomnim, da je za setev paradižnika še najmanj dva meseca prezgodaj, s setvijo paprike in jajčevca pa tudi počakajte vsaj še dva do tri tedne. Naslednjih 14 dni, ki so pred nami, je smiselno sejati edino zelenjavo za mikro zelenje ali kalčke.

image
Neznan Paradižnik veliko prenese

Čas za razmišljanje

Je pa zdaj še dovolj časa za razmišljanje in načrtovanje dela v prihodnjem letu. Osnovni pogoj za vrtnarjenje brez kemije je, da imamo zdravo in živo zemljo, saj se le v taki vrtnine dobro počutijo. Ko mine žar novoletnega praznovanja, vrtičkarji hitro spet razmišljajo o novih setvah. Prvi korak je, da si pripravimo načrt na papirju. Mnoge kolobar še vedno skrbi, saj menijo, da je zapletena zadeva, pa to nikakor ni. Pomembno je le, da se zavedate, da je kolobariti nujno, tudi v rastlinjaku.

Eno samo pravilo pri načrtovanju kolobarja moramo vedno upoštevati

Na vrtu je treba načrtovati setve in sejanja tako, da mine čim dlje, preden na isto gredico pridejo rastline iz iste botanične družine. Povprečni presledek naj bi bil tri leta, čeprav pri nekaterih botaničnih družinah priporočam daljše presledke, pri drugih pa lahko vrtnarimo celo s krajšimi.

Čebulnice sovražijo gnojenje

Triletni presledek je primeren in zadosten za kobulnice, bučnice, okro in portulake, za silo zadošča tudi za metuljnice in čebulnice. Vedno pa bo povsem dovolj triletni presledek pri razhudnikih in košaricah. Slednje si lahko sledijo celo vsako drugo leto, pri tem pa je seveda dobro, da se vmes na tej gredici izmenja čim več drugih rastlin. Zagotovo pa triletni presledek ne bo zadoščal pri za kolobar najbolj občutljivih špinačnicah (lobodovke) in križnicah. Te vrtnine so zelo občutljive za ozek kolobar in priporočam, da skušate narediti vsaj štiriletni presledek, čeprav je za dolgoročno pridelovanje zelja, cvetače, brokolija in še česa priporočljiv petletni kolobar. Kolobar torej ni triletni, štiriletni ali petletni, vsaka botanična družina ima svoje zahteve.

Botanične družine in njihovi člani

Pri načrtovanju kolobarja ne upoštevamo samo posamezne rastlinske vrste, ampak tudi njihove sorodstvene vezi – botanične družine. Na srečo jih med zelenjadnicami ni ravno veliko.

Vsekakor so v kolobarju izrednega pomena metuljnice. med katere uvrščamo tudi stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičeriko, dolgo vigno, mungo fižol in mehiški limski fižol. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko. Metuljnice so občutljive za ozek kolobar, menim, da je kar nekaj težav pri pridelavi visokega fižola v zadnjih letih tudi posledica ozkega kolobarja v žičnicah. Veliko manj ali skoraj nič težav nimajo tisti, ki fižol pridelujejo na koruzi, seveda vsako leto na drugem mestu. Vsaj dvoleten kolobar je obveza za zdravo pridelovanje, priporočam pa triletni razmik med pridelovanjem stročnic na istem mestu.

Najpogosteje za pridelovanjem metuljnic sadimo kapusnice, ki so del družine križnic. Ta skupina sodi med najbolj zahtevne vrtnine, zato jim je nujno treba zagotoviti ustrezno širok kolobar. Križnicam trileten kolobar ne zadošča. V to skupino sodijo vse kapusnice (zelje, cvetača, ohrovt, kolerabica, kitajsko zelje).

Poleg njih med križnice uvrščamo tudi repo, podzemno kolerabo in redkev ter redkvico. Križnice so še rukola, azijske listnate rastline in še dve zelo koristni rastlini za zeleni podor, oljna redkev in bela gorjušica, a tudi oljna ogrščica in repica. Iz te družine je tudi hren. Priporočam petletni kolobar, najmanj štiriletni pa je obvezen.

Za razhudnike dvoletni presledek

Naslednji so razhudniki. Najbolj znani so paradižnik, paprika in jajčevec ter krompir. Med novejšimi pa so perujska, volčja, andska jagoda (jabolka) oziroma Physalis peruviana, tomatillo oziroma Physalis philadelphica in pepino (Solanum muricattum). Razhudniki sicer niso najbolj občutljivi za ozek kolobar, vendar priporočam dvoletni presledek, tudi v rastlinjakih.

Zelo dobro poznate tudi rastline iz družine kobulnic. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, redkejši so pastinak, komarček in sladki komarček in koriander. Ne pozabite pa, da sodijo sem tudi nekatera zelišča, to so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. V živi, zdravi zemlji bo zadoščal triletni presledek.

Za ozek kolobar najbolj občutljiva pa je zagotovo družina lobodovk (špinačnice). V to družino poleg špinače in blitve (mangolda) uvrščamo tudi rdečo peso. V zadnjih letih se na vrtovih pojavljata še vrtna loboda (francoska špinača) in kvinoja, ki sta prav tako del družine špinačnic, medtem ko jagodna špinača, novozelandska špinača in malabar špinača kljub imenu niso v sorodu s špinačnicami. Nujen je vsaj štiriletni kolobar.

Košarice in bučnice

Naslednje so košarice. Sem uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarici sta tudi regrat in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Niso znane po tem, da imajo veliko težav v ozkem kolobarju, vendar pridelava solatnic zunaj idealne rastne dobe (zgodnja spomlad, pozna jesen in predvsem zima) slabijo njihov imunski sistem, zato je idealen vsaj dvoletni kolobar, najbolje pa triletni.

Ne smemo pozabiti še bučnic, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni, vse pa sodijo med bučnice. Zagotovite jim triletni presledek, pa bo težav veliko manj.

Zadnja botanična družina, ki ima na vrtu več predstavnikov, so čebulnice, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen in por pa tudi zelišča, kot sta drobnjak in kitajski drobnjak. Družina absolutno sovraži organska gnojila, predvsem pa hlevski gnoj. Kompost in kupljena organska gnojila so v manjših odmerkih dovoljena na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, posebno za por in obe zelišči. Vsaj triletni kolobar zadošča, če je v času, ko na gredicah ni čebulnic, splet predelovanih vrtnin čim bolj pisan. Za dolgoročno pridelovanje priporočam vsaj štiriletni presladek.

Sladka koruza sodi med trave, nima sorodnikov med vrtninami, je pa »sestrična« vseh pravih žit in trav. Špajkovke so družina samo z enim članom na zelenjavnem vrtu, to je motovilec. Je pa bližnji sorodnik baldrijan. Letni (užitni tolščak) in zimski portulak sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj trileten kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi.

Kako načrtovati kolobar

Najlažje je tako, da razdelimo vrtnine v štiri skupine. V prvo damo velike potrošnike hranil, v drugo tiste, ki potrebujejo hranila, a ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. V tretjo damo tiste, ki ga po večini ne potrebujejo, v četrti pa so vrtnine, ki jih sadimo povsod, običajno kar kot dopolnilne dodatne vrtnine v mešanih posevkih oziroma posevkih z zelo kratko življenjsko dobo. Če uvrstimo na vrt samo te tri skupine rastlin, že imamo triletni kolobar. Če potem le nekoliko pomešamo še mesta sajenja, je kolobar pogosto kar šestletni. Da ni tako enostavno, poskrbijo rastline za zeleni podor. Zato si je treba vsako leto vse zapisati ali narisati.

V prvi skupini, torej med najpožrešnejšimi vrtninami, so razhudniki, kapusnice, blitva, sladka koruza in bučnice. Te vrtnine lahko pognojimo s polnimi priporočenimi odmerki kupljenih organskih gnojil ali hlevskim gnojem (do 3 l/m2), če gnojimo s kompostom, ga lahko damo 10-12 l/m2. V drugi skupini so predvsem vse korenovke, radič in endivija, por, odvisno od založenosti zemlje s hranili tudi visoki fižol, dolga vigna in limski fižol. Celo lečo in čičeriko lahko uvrstimo v to skupino, a samo v primeru, da so vrtna tla slabše ali povprečno založena s hranili. V nekaterih primerih, v odvisnosti od analize zemlje, damo v to skupino tudi francosko špinačo in druge špinačnice (novozelandska špinača, jagodna špinača), kvinojo. Poraba komposta je 8–10 l/m2, pri kupljenem organskem gnojilu uporabite 50–75 % priporočenega odmerka, korenovke pa so za gnojenje z gnojem zelo občutljive. To skupino sadimo, sejemo na gredice, kjer so bile v preteklem letu vrtnine prve skupine. V tretji skupini so čebulnice (razen pora) in stročnice: nizki fižol, nizki in srednje visoki grah ter bob. V skupini, ki jo lahko sadimo povsod, predvsem pa iščemo njene dobre sosede in ji ne odmerjamo posebne gredice, pa so solata, portulak, rukola, azijske listnate rastline, špinača, motovilec, mesečna redkvica, tudi nadzemna kolerabica, ki je lahko v tej ali v tretji skupini. Tem vrtninam zemlje ne gnojimo, lahko jim dodate le nekaj malega komposta, največ 5 l/m2.

Če vrt zasajate samo v mešanih posevkih, kolobarjenje ni tako nujno in obvezno, čeprav priporočam kolobarjenje z glavnimi posevkom. Pomembno je tudi, da celotne kombinacije selite po gredicah skupaj z ustreznim gnojenjem.

Anketa

Kje običajno kupite rezano cvetje?

Sudoku