Veronika Podgoršek o trenutku, ko pade odločitev: konec je!

Urška Kereži, 26.12.2018

"Je najpomembnejše, da se vsi čim prej pomaknemo naprej. Zato pa morata partnerja vse, kar ju je družilo, razdružiti v obojestransko zadovoljstvo," v novi knjigi Ljubezen po ljubezni zapiše priznana slovenska terapevtka dr. Veronika Podgoršek. Predolgo žalovanje nas namreč drži ujete v času.

Partnerstva praviloma začenjamo z željo, da bi trajala večno. Toda življenje prinese marsikaj in tudi nekoč neločljivo povezano lahko gre na neki točki narazen. Predano razmerje seveda poskušamo rešiti, a če ne gre, lahko sebi in partnerju le z ločitvijo omogočimo neko drugo srečno, izpolnjujočo prihodnost. Kar pa je zmeraj lažje reči kot narediti. Še posebej v tako tradicionalnem okolju, kot je naše. Zato je novi svojevrstni priročnik dr. Veronike Podgoršek Ljubezen po ljubezni balzam za rane vseh, ki so se znašli sredi razhajanja. In to na najrazličnejših stopnjah, od odločitve za ločitev do pravnih postopkov, priprave otrok, ločenega starševstva, začenjanja na novo. V vseh pogledih namreč detabuizira tisto, kar je v številnih življenjih še kako prisotna stvarnost.

image
Robert Balen

Te dni nas že marsikje spominjajo na božične praznike in prihod novega leta. Med delanjem inventur pa neredko žal ugotovimo tudi, da ob partnerju nismo več srečni. Kako prebroditi te težke trenutke?

Praktično nemogoče, dokler je stanje nespremenjeno. Mnogi se, da zamaskirajo občutke žalosti, zato pogosto poslužujejo najrazličnejših obrambnih mehanizmov, kot so zatekanje v šport, delo, prijateljstvo, k hišnim ljubljenčkom, alkoholu, aferam …

Vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni.

Večina partnerskih težav se potem, če ne drugod, neizbežno izrazi v spolnosti, od nezvestobe do izogibanja intimi ter vse vmes. Rešitev?

Za vsako uspešno rešitev sta zmeraj potrebna dva, ki delujeta v dobro drug drugega. Ki se poslušata, slišita, čutita in najdeta tisto, s čimer bosta obojestransko zadovoljna. Drugače bo (vsaj) eden zagotovo spet nezadovoljen in takoj nimamo več partnerstva. Ni več dvojine.

Komunikacija je tudi sicer točka, na kateri vsak odnos stoji ali pade. A vse pogosteje govorimo drug mimo drugega. Zakaj (se) zgrešimo?

Res je, komunikacija je ključna. Ljudje smo zelo inteligentna bitja in jezik nam je dan naravno. Težava pa je, da ga je treba piliti, razvijati. Najbolje tako, da komuniciramo s seboj, ker se potem poznamo, vemo, kdo smo, kaj smo, zakaj čutimo, kot čutimo, zakaj nas določene stvari motijo ali se jih bojimo, in bolje znamo to tudi deliti z drugim. Kar je ogromno, seveda če sta takšna oba. Vsaj tako pomembna je tudi empatija - da čutimo drugega, se vanj vživimo in ga tudi razumemo. Le tako ohranjamo ljubezen živo.

Ostajamo zaradi tistega večnega upanja na bolje.

Torej je partnerski odnos v resnici zunanji odsev odnosa, ki ga imamo s seboj?

Drži in zato moramo najprej poznati sebe. Pogosto namreč delujemo po določenih vzorcih in sami kreiramo vzdušje, ki nam je poznano, čeprav mislimo, da nam ga drugi. Po drugi strani pa bolj ko se poznamo, bolje vidimo oziroma prepoznamo, kaj prihaja od drugega, a nam to pripisuje, čeprav ni naše. Takrat lahko to tudi ustavimo, ne ponotranjimo, sprejmemo. Recimo da smo sitni, ko je v resnici siten partner, mi pa se mu celo opravičujemo. Ali drug primer: nekateri se nenehno trudijo, da se jih zavrže. In nasprotna skrajnost so takšni, ki morajo zavreči. Zato moramo vedno vedeti, kaj dopuščamo, kaj povzročamo, kaj iščemo, zakaj. In kaj je za nas in drugega občutek ljubljenosti.

"Resna zveza" še vedno ostaja statusni simbol. Zato smo pogosto raje nesrečno poročeni kot ločeni. Zakaj se kot družba te predstave tako močno oklepamo? Je ostati skupaj res kredibilna vrednota sama po sebi?

Ljudje smo odnosna bitja. To je zapisano v nas in je stvar ohranjanja vrste. Zato je občutek pripadnosti tako močan in želja nepopisna. Želimo si tako ljubiti kot biti ljubljeni, zato je tudi vir našega največjega zadovoljstva prav odnos ter največje bolečine njegova izguba. A marsikaj se je vendarle spremenilo in mnogi niso več pripravljeni vztrajati, ko ni ničesar pozitivnega. Tisti, ki vendarle ostajajo, pa imajo svoje razloge. Najpogosteje strah pred neznanim, pred spremembami. Dejstvo je namreč, da je velikokrat prekinitev težja od "ječe, ki jo poznamo". A pri pometanju pod preprogo nikoli nismo tako dobri, kot mislimo, in skrite težave prej ali slej izbruhnejo - kot depresija, alkoholizem, afere, zagrenjenost, različne bolezni.

Imamo še kakšne slovenske družinske skrivnosti?

Večina teh počasi izzvanja. Kljub temu smo pogosto še vedno priča negativnemu vmešavanju staršev. V smislu: če se boš razvezal/-a, se ti odpovem, takšne sramote mi ne boš naredil/-a. S tako očitajočim razmišljanjem seveda ne mislijo na odraslega otroka in mu ne pomagajo, ampak zgolj na sebe. Pa še to zmeraj ne vedo, zakaj zares tako govorijo ali razmišljajo. Morda preprečujejo korak, ki so si ga želel sami, a ga niso zmogli. In lažje jim je, če ga ne zmorejo tudi drugi.

Najpogosteje, ker so prepričani, da je slab odnos boljši kot osamljenost. Tretje alternative sploh ni?

Veste, verjamem, da bi prav vsak, ki bi govoril iskreno, rekel, da je ni hujše samote kot biti sam v dvoje. A navadno ostajajo zaradi tistega večnega upanja na bolje in najrazličnejših strahov, poškodovane samopodobe. Ker verjamejo, da za kaj boljšega niso vredni, da ne zmorejo naprej. V nekaterih primerih bi se tudi zapuščeni morali vprašati, zakaj si želijo biti z nekom, ki ne želi biti z njimi.

In čeprav ste jasni, da ločitve ne oglašujete kot edine rešitve zakonskih težav, ter ne poveličujete samskosti, je res prav, da zaradi davne obljube in pričakovanj partnerja zatremo sebe? Da prezremo svoje potrebe zaradi potreb nekoga drugega?

Točno tako, ni prav! Partnerstvo je partnerstvo v pravem pomenu besede. Gre za dve osebi, ki morata biti slišani, razumljeni, spoštovani. Ne le en mesec, cel odnos.

V življenju je veliko padcev. Kaj z njimi naredimo, pa je odvisno samo od nas.

Koliko je sploh vredna obljuba zvestobe drugemu, če terja nezvestobo lastni integriteti?

Prav nič, če je v odnosu lepo zgolj enemu, če se vse vrti okoli njega in so ena pravila zanj, druga za partnerja, ki je praktično nepomemben, brez vrednosti, celo poniževan, maltretiran, sam.

Kdaj naj bi nam potem moralo biti jasno, ali naj ostanemo ali gremo?

Na to vprašanje si moramo odgovoriti sami. Saj smo edini, ki vemo, kaj in zakaj. In s strahom se je treba spopasti, saj bo izkušnja na vseh področjih prinesla marsikaj pozitivnega. Kot pravimo: v življenju je veliko padcev, kaj z njimi naredimo, pa je odvisno samo od nas. Drugi lahko pomaga le, če si pomoči želimo.

image
Robert Balen

Kako pa naprej, ko ločitev postane tako travmatična, da se intimi povsem odpovemo? Da si preprosto ne dovolimo več bližine drugega, prepričani, da se bomo obvarovali pred novo bolečino. Kako uničujoče je to v resnici?

Vsekakor določene travmatične izkušnje pustijo posledice. A zopet smo tam - kaj bomo naredili? In pri mlajših je lahko izogibanje nadaljnjim odnosom na dolg rok zelo negativno. Kajti če drugega ne spustimo k sebi, ta ne more priti, in neizogibno razočaranje in osamljenost sta nujni posledici.

Kako torej sprejeti, da je konec neke ljubezni pač vedno konec nas, a zgolj takšnih, kot smo se (s)poznali? Odprli pa smo si novo priložnost, da postanemo vse to, kar bi želeli biti.

Zato je, kljub razočaranju, propadli odnos treba ovrednotiti. Iz njega vzeti, kar je vrednega, narediti spremembe, kjer so potrebne, in iti dalje. Če želimo kdaj vstopiti v novo partnerstvo, pa je treba (p)ostati ranljiv, kljub temu da lahko ponovno boli. Le tako si dopuščamo možnost za uspeh v prihodnje.

Najpomembnejša spoznanja:
• Ločitve so dejstvo. Stare so toliko kot človeštvo. Zato se zaradi razhoda nima smisla obtoževati, raje se naučimo kaj koristnega.
• Razhod ne pomeni, da je kaj narobe. Pomeni le, da skupaj ne delujemo in zato nismo tisto, kar bi lahko bili. S partnerjem se razlikujemo in v našem razhajanju ni objektivne resnice niti očitnega krivca.
• Ločitev ni nekaj, kar bi se zgodilo samo po sebi in na kar nimamo vpliva. Kako bo potekala, je odvisno v prvi vrsti od nas.
• Otroci bodo sprejeli razvezo, kot jo bomo mi. Če bomo negativno naravnani, jih lahko prepričujemo o čemer koli, pa ne bomo ničesar dosegli.
• Z veliko večino težav, ki se pri ločitvi pojavijo z otroki oziroma v starševstvu, se srečujejo tudi v družinah, ki ostajajo skupaj. Le da se v njihovo morebitno nefunkcionalnost, problematičnost, škodljivost nihče ne vtika.
• Otrok tudi po ločitvi potrebuje očeta in mamo, saj se ne moreta nadomestiti. Odtegovanje stikov zato škodi predvsem njemu. Za dober odnos z njim pa je odgovoren vsak sam.
• Ločitev nas lahko še bolj poveže z otroki. Marsikateri starš se povsem zbudi in na novo opredeli v starševski vlogi.
Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku

Veronika Podgoršek o trenutku, ko pade odločitev: konec je!

Urška Kereži, 26.12.2018

"Je najpomembnejše, da se vsi čim prej pomaknemo naprej. Zato pa morata partnerja vse, kar ju je družilo, razdružiti v obojestransko zadovoljstvo," v novi knjigi Ljubezen po ljubezni zapiše priznana slovenska terapevtka dr. Veronika Podgoršek. Predolgo žalovanje nas namreč drži ujete v času.

Partnerstva praviloma začenjamo z željo, da bi trajala večno. Toda življenje prinese marsikaj in tudi nekoč neločljivo povezano lahko gre na neki točki narazen. Predano razmerje seveda poskušamo rešiti, a če ne gre, lahko sebi in partnerju le z ločitvijo omogočimo neko drugo srečno, izpolnjujočo prihodnost. Kar pa je zmeraj lažje reči kot narediti. Še posebej v tako tradicionalnem okolju, kot je naše. Zato je novi svojevrstni priročnik dr. Veronike Podgoršek Ljubezen po ljubezni balzam za rane vseh, ki so se znašli sredi razhajanja. In to na najrazličnejših stopnjah, od odločitve za ločitev do pravnih postopkov, priprave otrok, ločenega starševstva, začenjanja na novo. V vseh pogledih namreč detabuizira tisto, kar je v številnih življenjih še kako prisotna stvarnost.

image
Robert Balen

Te dni nas že marsikje spominjajo na božične praznike in prihod novega leta. Med delanjem inventur pa neredko žal ugotovimo tudi, da ob partnerju nismo več srečni. Kako prebroditi te težke trenutke?

Praktično nemogoče, dokler je stanje nespremenjeno. Mnogi se, da zamaskirajo občutke žalosti, zato pogosto poslužujejo najrazličnejših obrambnih mehanizmov, kot so zatekanje v šport, delo, prijateljstvo, k hišnim ljubljenčkom, alkoholu, aferam …

Vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni.

Večina partnerskih težav se potem, če ne drugod, neizbežno izrazi v spolnosti, od nezvestobe do izogibanja intimi ter vse vmes. Rešitev?

Za vsako uspešno rešitev sta zmeraj potrebna dva, ki delujeta v dobro drug drugega. Ki se poslušata, slišita, čutita in najdeta tisto, s čimer bosta obojestransko zadovoljna. Drugače bo (vsaj) eden zagotovo spet nezadovoljen in takoj nimamo več partnerstva. Ni več dvojine.

Komunikacija je tudi sicer točka, na kateri vsak odnos stoji ali pade. A vse pogosteje govorimo drug mimo drugega. Zakaj (se) zgrešimo?

Res je, komunikacija je ključna. Ljudje smo zelo inteligentna bitja in jezik nam je dan naravno. Težava pa je, da ga je treba piliti, razvijati. Najbolje tako, da komuniciramo s seboj, ker se potem poznamo, vemo, kdo smo, kaj smo, zakaj čutimo, kot čutimo, zakaj nas določene stvari motijo ali se jih bojimo, in bolje znamo to tudi deliti z drugim. Kar je ogromno, seveda če sta takšna oba. Vsaj tako pomembna je tudi empatija - da čutimo drugega, se vanj vživimo in ga tudi razumemo. Le tako ohranjamo ljubezen živo.

Ostajamo zaradi tistega večnega upanja na bolje.

Torej je partnerski odnos v resnici zunanji odsev odnosa, ki ga imamo s seboj?

Drži in zato moramo najprej poznati sebe. Pogosto namreč delujemo po določenih vzorcih in sami kreiramo vzdušje, ki nam je poznano, čeprav mislimo, da nam ga drugi. Po drugi strani pa bolj ko se poznamo, bolje vidimo oziroma prepoznamo, kaj prihaja od drugega, a nam to pripisuje, čeprav ni naše. Takrat lahko to tudi ustavimo, ne ponotranjimo, sprejmemo. Recimo da smo sitni, ko je v resnici siten partner, mi pa se mu celo opravičujemo. Ali drug primer: nekateri se nenehno trudijo, da se jih zavrže. In nasprotna skrajnost so takšni, ki morajo zavreči. Zato moramo vedno vedeti, kaj dopuščamo, kaj povzročamo, kaj iščemo, zakaj. In kaj je za nas in drugega občutek ljubljenosti.

"Resna zveza" še vedno ostaja statusni simbol. Zato smo pogosto raje nesrečno poročeni kot ločeni. Zakaj se kot družba te predstave tako močno oklepamo? Je ostati skupaj res kredibilna vrednota sama po sebi?

Ljudje smo odnosna bitja. To je zapisano v nas in je stvar ohranjanja vrste. Zato je občutek pripadnosti tako močan in želja nepopisna. Želimo si tako ljubiti kot biti ljubljeni, zato je tudi vir našega največjega zadovoljstva prav odnos ter največje bolečine njegova izguba. A marsikaj se je vendarle spremenilo in mnogi niso več pripravljeni vztrajati, ko ni ničesar pozitivnega. Tisti, ki vendarle ostajajo, pa imajo svoje razloge. Najpogosteje strah pred neznanim, pred spremembami. Dejstvo je namreč, da je velikokrat prekinitev težja od "ječe, ki jo poznamo". A pri pometanju pod preprogo nikoli nismo tako dobri, kot mislimo, in skrite težave prej ali slej izbruhnejo - kot depresija, alkoholizem, afere, zagrenjenost, različne bolezni.

Imamo še kakšne slovenske družinske skrivnosti?

Večina teh počasi izzvanja. Kljub temu smo pogosto še vedno priča negativnemu vmešavanju staršev. V smislu: če se boš razvezal/-a, se ti odpovem, takšne sramote mi ne boš naredil/-a. S tako očitajočim razmišljanjem seveda ne mislijo na odraslega otroka in mu ne pomagajo, ampak zgolj na sebe. Pa še to zmeraj ne vedo, zakaj zares tako govorijo ali razmišljajo. Morda preprečujejo korak, ki so si ga želel sami, a ga niso zmogli. In lažje jim je, če ga ne zmorejo tudi drugi.

Najpogosteje, ker so prepričani, da je slab odnos boljši kot osamljenost. Tretje alternative sploh ni?

Veste, verjamem, da bi prav vsak, ki bi govoril iskreno, rekel, da je ni hujše samote kot biti sam v dvoje. A navadno ostajajo zaradi tistega večnega upanja na bolje in najrazličnejših strahov, poškodovane samopodobe. Ker verjamejo, da za kaj boljšega niso vredni, da ne zmorejo naprej. V nekaterih primerih bi se tudi zapuščeni morali vprašati, zakaj si želijo biti z nekom, ki ne želi biti z njimi.

In čeprav ste jasni, da ločitve ne oglašujete kot edine rešitve zakonskih težav, ter ne poveličujete samskosti, je res prav, da zaradi davne obljube in pričakovanj partnerja zatremo sebe? Da prezremo svoje potrebe zaradi potreb nekoga drugega?

Točno tako, ni prav! Partnerstvo je partnerstvo v pravem pomenu besede. Gre za dve osebi, ki morata biti slišani, razumljeni, spoštovani. Ne le en mesec, cel odnos.

V življenju je veliko padcev. Kaj z njimi naredimo, pa je odvisno samo od nas.

Koliko je sploh vredna obljuba zvestobe drugemu, če terja nezvestobo lastni integriteti?

Prav nič, če je v odnosu lepo zgolj enemu, če se vse vrti okoli njega in so ena pravila zanj, druga za partnerja, ki je praktično nepomemben, brez vrednosti, celo poniževan, maltretiran, sam.

Kdaj naj bi nam potem moralo biti jasno, ali naj ostanemo ali gremo?

Na to vprašanje si moramo odgovoriti sami. Saj smo edini, ki vemo, kaj in zakaj. In s strahom se je treba spopasti, saj bo izkušnja na vseh področjih prinesla marsikaj pozitivnega. Kot pravimo: v življenju je veliko padcev, kaj z njimi naredimo, pa je odvisno samo od nas. Drugi lahko pomaga le, če si pomoči želimo.

image
Robert Balen

Kako pa naprej, ko ločitev postane tako travmatična, da se intimi povsem odpovemo? Da si preprosto ne dovolimo več bližine drugega, prepričani, da se bomo obvarovali pred novo bolečino. Kako uničujoče je to v resnici?

Vsekakor določene travmatične izkušnje pustijo posledice. A zopet smo tam - kaj bomo naredili? In pri mlajših je lahko izogibanje nadaljnjim odnosom na dolg rok zelo negativno. Kajti če drugega ne spustimo k sebi, ta ne more priti, in neizogibno razočaranje in osamljenost sta nujni posledici.

Kako torej sprejeti, da je konec neke ljubezni pač vedno konec nas, a zgolj takšnih, kot smo se (s)poznali? Odprli pa smo si novo priložnost, da postanemo vse to, kar bi želeli biti.

Zato je, kljub razočaranju, propadli odnos treba ovrednotiti. Iz njega vzeti, kar je vrednega, narediti spremembe, kjer so potrebne, in iti dalje. Če želimo kdaj vstopiti v novo partnerstvo, pa je treba (p)ostati ranljiv, kljub temu da lahko ponovno boli. Le tako si dopuščamo možnost za uspeh v prihodnje.

Najpomembnejša spoznanja:
• Ločitve so dejstvo. Stare so toliko kot človeštvo. Zato se zaradi razhoda nima smisla obtoževati, raje se naučimo kaj koristnega.
• Razhod ne pomeni, da je kaj narobe. Pomeni le, da skupaj ne delujemo in zato nismo tisto, kar bi lahko bili. S partnerjem se razlikujemo in v našem razhajanju ni objektivne resnice niti očitnega krivca.
• Ločitev ni nekaj, kar bi se zgodilo samo po sebi in na kar nimamo vpliva. Kako bo potekala, je odvisno v prvi vrsti od nas.
• Otroci bodo sprejeli razvezo, kot jo bomo mi. Če bomo negativno naravnani, jih lahko prepričujemo o čemer koli, pa ne bomo ničesar dosegli.
• Z veliko večino težav, ki se pri ločitvi pojavijo z otroki oziroma v starševstvu, se srečujejo tudi v družinah, ki ostajajo skupaj. Le da se v njihovo morebitno nefunkcionalnost, problematičnost, škodljivost nihče ne vtika.
• Otrok tudi po ločitvi potrebuje očeta in mamo, saj se ne moreta nadomestiti. Odtegovanje stikov zato škodi predvsem njemu. Za dober odnos z njim pa je odgovoren vsak sam.
• Ločitev nas lahko še bolj poveže z otroki. Marsikateri starš se povsem zbudi in na novo opredeli v starševski vlogi.
Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku