Treba bo zagotoviti boljše in trajne pokojnine!

Mateja Kožuh Novak, dolgoletna predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, 9.2.2019
Eberhard Grossgasteiger

Skrajno neodgovorno je, da politiki pod vplivom kapitala že nekaj let tlačijo v predale zakon o demografskem skladu. 

Ko so tekla intenzivna pogajanja o plačah v javnem sektorju, me je poklical prijatelj, tako kot jaz upokojenec. 'Poslušaj, kako se pogovarjajo o dvigu plač v javnem sektorju, nihče pa se ne vpraša, ali bodo upokojenci lahko plačevali zvišane stroške bivanja v domovih in storitve pomoči na domu.' Pa res, sem si dejala. Kdo bi se pa pravzaprav moral oglasiti? Ali ne bi na to morali misliti sindikalisti, saj že brez povišanja cen najmanj 70 odstotkov starostnih in verjetno vsaj 80 odstotkov invalidskih upokojencev nima dovolj visoke pokojnine, da bi lahko sami plačevali domsko oskrbo. Tak odstotek upokojencev ima namreč nižjo pokojnino od 800 evrov, kolikor stane povprečna oskrba v javnem zavodu. Torej bo vsako povišanje cen v domovih za starejše (ki je prav gotovo upravičeno) prizadelo predvsem njihove otroke in vnuke, v manjši meri občine.

image
Eberhard Grossgasteiger

Pokojnine so se v zadnjem letu (januar/december 2018) dvignile za tri odstotke, kar pomeni, da je dobil upokojenec s 500 evri pokojnine v letu 2018 mesečno 15 evrov pokojnine več. Letos obljubljajo pri februarski pokojnini 2,8-odstotno povišanje, kar pomeni, da bo dobil prej omenjeni upokojenec še za 14,42 evra višjo mesečno pokojnino, to je 529,42 evra. Z mesečno povišico zadnjih dveh let si bo lahko plačal en oskrbni dan na oddelku za dementne v Domu starejših občanov Ljubljana-Šiška (po cenah iz marca 2018). Kako pa bo plačal ostalo?

Odkar imam računalnik, skrbno vnašam vanj vse svoje življenjske stroške. Pa sem se lotila izračuna najnujnejših stroškov enočlanskega gospodinjstva, torej, koliko potrebuje upokojenka z nizko pokojnino za osnovno preživetje. Za hrano mi nikoli ne uspe porabiti le načrtovanih 150 evrov mesečno, a pogosto pridejo k meni vnuki. Upokojenka z nizko pokojnino vnukov na kosilo ne more povabiti, torej ji bom za hrano namenila 170 evrov mesečno. Za kurjavo (grejem polovico svoje 56 m2 velike enonadstropne hišice) porabim v povprečju 70 evrov mesečno (kurim na drva in plin, kadar gredo temperature pod -10, pa še pošteno se oblečem, ko sedim pri računalniku). Moja izbrana upokojenka si ne more privoščiti avtomobila, torej kupuje mesečno vozovnico za 40 evrov, da lahko obiskuje vnuke. Radio in TV brez modernih programov in interneta ter pogovori po starem mobilcu stanejo mesečno 60 evrov in dopolnilno zdravstveno zavarovanje 24 evrov. Za zdravila (saj veste, kolki in kolena, pa vene, glavoboli in prehladi) da mesečno 60 evrov (če jih ima). Časopisov si ne more kupovati, obleke tudi ne (k sreči nam je starejšim iz socializma ostalo kar nekaj uporabne obleke in čevljev). Računam, da je hišico, ki sta jo z možem naredila v socializmu, že napisala otrokom, ker denarja za popravila nima. K sreči pa ji ni treba plačevati najemnine. Torej znaša skupni znesek za najpotrebnejše življenjske stroške moje izbrane upokojenke z nizko pokojnino 424 evrov. Okoli 20 odstotkov upokojencev, v večini žensk, nima tako velike pokojnine, da bi z njo pokrili te res minimalne življenjske stroške.

image
Tit Košir Mateja Kožuh Novak

V projektu ZDUSa Starejši za starejše smo ugotovili, da je 10 do 15 odstotkov (okoli 42.000) ljudi, starejših od 69 let, zelo omejenih pri dnevnih aktivnostih, torej potrebujejo dodatno pomoč.

Euro (SILC) raziskava o kakovosti življenja prebivalcev EU iz leta 2010 je pokazala, da povprečna ženska v Sloveniji potrebuje sedem let pred smrtjo dodatno pomoč, povprečni moški pa 3,5 leta. Za 80 odstotkov moških skrbijo do smrti žene same ali s pomočjo otrok, ženske ostajajo same in zanje v veliki večini skrbijo otroci. Ko postanejo ves čas odvisni od pomoči drugih, nujno potrebujejo tudi dodatno pomoč. Oskrba na domu stane uporabnika v povprečju pet evrov na uro. Če potrebuje pomoč dvakrat dnevno, bo zanjo moral mesečno odšteti 300 evrov. Ob tem seveda potrebuje tudi kritje vsaj minimalnih življenjskih stroškov. Torej si lahko privoščijo dodatno pomoč le tisti upokojenci, ki imajo pokojnino višjo od 700 evrov. Takih je nekaj nad 30 odstotkov. Za vse ostale postane tudi ta storitev strošek otrok.

Človeška družba je zelo prepletena; kar se dogaja eni skupini prebivalstva, ima vedno vpliv tudi na druge skupine. Zato je potrebno ob vsaki spremembi zakonodaje dobro izračunati, kakšen vpliv ima določena sprememba na vse skupine prebivalstva. Strokovnjake za to imamo tako v vladi kot v parlamentu. Kar 80 odstotkov pokojnin je premajhnih za potrebe upokojencev, kar pomembno vpliva na kakovost življenja naših potomcev, posredno tudi na njihovo učinkovitost v družini in na delovnem mestu, torej na družbo v celoti. Zvišanje tako deficitarnih pokojnin, kot je 80 odstotkov slovenskih, za tri odstotke na leto, je norčevanje iz ljudi. Ob naraščanju števila starejših bodo morali tisti, ki se drenjajo okoli sredstev, ki jih zbiramo vsi prebivalci, temeljito razmisliti, kako spremeniti pokojninski sistem. Menim, da bi morala biti najnižja pokojnina za polno delovno dobo deset odstotkov nad vsakoletnim izračunom praga revščine za enočlansko gospodinjstvo. Ta je bil lani 636 evra. Vse ostale pokojnine pa bi morale s socialnimi transferji doseči prag revščine.

Skrajno neodgovorno je, da politiki pod vplivom kapitala že nekaj let tlačijo v predale zakon o demografskem skladu - ne do nas, ki odhajamo, do njih samih, saj bo treba za njih zagotoviti boljše in trajne pokojnine. Morda je najbližja rešitev za vse, ki jih tlači revščina, in za rešitev ugleda države temeljni državljanski dohodek. Prav tako je skrajno neodgovorno do celotnega prebivalstva Slovenije, da že najmanj 20 let vlade in parlament odrivajo sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Za to so v veliki meri odgovorni strokovni lobiji, ki ne znajo sodelovati med seboj in niso pripravljeni na spremembe. Zagotovljena solidarnostna sredstva za oskrbo bolnih in umirajočih bi znatno olajšala položaj starejših in njihovih družin.

Vesela sem, da so si delavci v javnem sektorju izborili višje plače. A hkrati z višjimi plačami bi se morale primerno povišati tudi pokojnine, sicer bodo spet nastradali naši otroci z nizkimi dohodki, ki niso upravičeni do socialne pomoči.

*Mateja Kožuh Novak je upokojena zdravnica ginekologinja, nekdanja poslanka in dolgoletna predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije.

Anketa

Kako se sprostite?

Sudoku