(BRANJE) Zakaj je nekaterim težko javno razpravljati o evtanaziji?

Dr. Igor Pribac, filozof, 18.4.2019
Andrej Petelinšek

Zakaj je nekaterim težko javno razpravljati o evtanaziji v javnem zdravstvu? Za mnoge zato, ker menijo, da morajo biti odločitve ob koncu življenja zastrte za javnost, ki se vanje nima kaj vmešavati ali ob njih pasti radovednosti. Za nevidno tančico, ki obdaja posteljo umirajočega, so do zdaj po tradiciji lahko bili le redki: zdravnik, njegovi najbližji in, če je bil odhajajoči verna oseba, duhovnik. Ti so v zaščiti tančice sprejemali odločitve ob koncu bolnikovega življenja. Se lahko strinjamo, da država oziroma javnost nima opravičljivih razlogov, da bi bila eden izmed odločevalcev za tančico?

image
Robert Balen

Predstava, da javnega interesa za tančico ni in ga ni bilo, saj ga nima za kaj biti, v resnici zavaja. Javni interes je za tančico navzoč v mreži pravnih omejitev, ki omejujejo odločevalce. Poleg tega je prisotnost javnosti zagotovljena tudi s specialističnim izpitom in etičnim kodeksom zdravnikov, ki ju država pripoznava kot pogoja, prvega za strokovno, drugega za etično odločanje zdravnikov. Dejansko je bil v končnem stadiju bolezni do zdaj glavni odločevalec zdravnik: Ta je po svoji vesti sprejemal odločitve v najboljšem interesu pacienta, kakor veleva zdravniški kodeks.

Toda leta 2008 smo v Sloveniji dobili sodobno zasnovan zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), ki je pacientov položaj odločevalca močno okrepil. Ta zakon je pravzaprav ustavne določbe o človekovih pravicah in določbe Obče deklaracije o bioetiki in človekovih pravicah (UNESCO, 2005) smiselno razgrnil za tiste aspekte človekovih pravic, ki so za bolnika najbolj kritične. Izhajajoč iz varstva pravice vsakogar, da odloča o svoji življenjski poti v skladu s svojimi vrednotami, kulturno pripadnostjo in življenjsko filozofijo (3. čl.), je bolnika naredil celo za najpomembnejšega odločevalca za tančico. To pridobljeno polnomočje bolnika se v ZPacP kaže v uveljavitvi načela seznanjenega soglasja (20., 21. in 26. čl.). V skladu s tem načelom mora zdravnik pred vsakim zdravstvenim posegom bolniku na njemu razumljiv način pojasniti njegovo zdravstveno stanje, mogoče ukrepe za njegovo izboljšanje, pričakovane posledice teh ukrepov ter njihova tveganja in na koncu, seveda, pridobiti bolnikovo soglasje zanj – soglasje, ki ga lahko bolnik vselej zavrne. Bolnik je z ZPacP dejansko pridobil nekakšno pravico do veta na predloge zdravnikov. Zadnja beseda je njegova.

Je s stališča zdravnikovih interesov kakšna razlika med 'pustiti umreti' in 'usmrtiti'?

Krepitev pacientove pravice, da soodloča o svoji zdravstveni oskrbi, gre v ZPacP še dlje. Vključuje tudi njegovo pravico do upoštevanja njegove vnaprej izražene volje (34. čl.), s katero lahko bolnik od zdravnikov zahteva npr., da ga, če so izpolnjeni diagnostični pogoji, ki jih je vnaprej določil bolnik, ne skušajo zdraviti ali oživljati, ampak mu le blažijo trpljenje. Zdravnik mora v tem primeru opustiti svoj boj z boleznijo in ji prepusti prosto pot. Takšno odstopanje od zdravnikovega dejavnega prizadevanja za krepitev zdravja referenčna bioetična literatura imenuje »pasivna evtanazija«. Pasivna evtanazija je, ko se vzdržimo zdravljenja in bolnika pustimo umreti, aktivna je, ko ga usmrtimo. Osupljiva ugotovitev je torej, da je evtanazija v Sloveniji uzakonjena že deset let.

Na tej točki se je kar nekaj slovenskih zdravnikov, s katerimi sem v pogovoru prišel do nje, vznemirilo. Spomnim se, da se je glede tega nekoč vidno vznemiril tudi sicer mirni dr. Trontelj. Zdi se, da jih moti poimenovanje. »To ni evtanazija,« so se odzvali in nasprotovali utečenemu poimenovanju. Ime jim verjetno ni všeč, ker ogroža njihovo prizadevanje, da bi ohranili prepoved aktivne evtanazije. Če gre moralno gledano za dve obliki istega, kot to namiguje binarno poimenovanje, in če hkrati vemo, da je ena od teh oblik (pasivna) za zdravnike in za pravo povsem sprejemljiva, druga (aktivna) pa povsem nesprejemljiva, se moramo vprašati, kateri so ti granitno trdni in kot gora veliki argumenti, zaradi katerih je ločnico med dovoljenim in prepovedanim potrebno potegniti prav med dvema oblikama istega. Kdor sprejema pasivno evtanazijo in ima hkrati aktivno za zavržno, mora ponuditi zelo jasen odgovor o moralni razliki med njima. Ta razlika bo morala biti v veliko prednost pasivne in ta prednost se bo morala pokazati v vseh primerih. Zato mora zagovornik prepovedi aktivne evtanazije pojasniti tudi, zakaj je npr. za terminalnega rakavega bolnika, ki mu protibolečinska sredstva ne zmorejo več otopiti neznosnih bolečin in ki v času, ko je še opravilno sposoben, izrazi svojo voljo, da čim prej neboleče umre, moralno bolje, da proti njegovi volji živi še nekaj tednov, ki bodo zanj tedni neznosnega trpljenja. Brez tega pojasnila bo obveljalo, da je pustiti ga umreti v tem primeru (in vseh podobnih primerih) za pacienta slabše kakor usmrtiti ga.

Ta moralni račun velja za bolnika. Po ZPacP je prav bolnik deležen posebnega varstva. A poleg bolnikovih lahko upoštevamo tudi zdravnikove interese. Je s stališča zdravnikovih interesov kakšna razlika med 'pustiti umreti' in 'usmrtiti'? Vsaj eno razliko vidim. Lahko menimo, da je oseba, ki usmrti drugo osebo, čeprav to stori na njeno izrecno zahtevo in zato, da bi jo rešila neznosnega trpljenja, za to smrt bolj odgovorna, kakor če jo le pusti umreti. Lahko namreč menimo, da njena domnevno večja odgovornost izvira iz tega, da je 'usmrtiti' dejanje, 'vzdržati se' zdravljenja pa ni dejanje. Dajanje prednosti 'pustiti umreti' pred 'usmrtiti' ima torej lahko psihološke prednosti za odločevalce za tančico ob postelji umirajočega, saj ti lahko menijo, da so tako manj odgovorni za bolnikovo usodo.

Ali je razen tega na voljo kakšen argument, zakaj je prav in dobro, da bodoči terminalni bolniki z neznosnimi bolečinami proti svoji volji trpijo še nekaj dodatnih dni ali tednov? V dosedanji razpravi nasprotniki uveljavitve pravice do pomoči pri dokončanju svojega življenja niso ponudili takšnega argumenta. Čas bi bil, da ga. Sicer si bo kdo mislil, da interes odločevalcev za tančico ob postelji umirajočega ni isti, kot je interes tistega v njej.

Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku