Ste vedeli, da bukev najdemo v treh barvah?

Uroš Klemenc, inž. hort., 20.4.2019
Profimedia

Ravnokar, ko dokončujem tale članek, se vračam s Potoške gore nad Preddvorom, kjer je vrh hriba na 1283 metrih nadmorske višine posejan z bukovim gozdom. Bukvi dela družbo le še macesen (Larix decidua). Čeprav se zdi, da drevesa še vedno spijo, pod nogami že čutim prebujanje njihovih korenin. Med vzpenjanjem proti vrhu se zavem, kako zelo me ta prebujajoča se prastara drevesa navdajajo z mirom in brezskrbnostjo; zapiha veter in veje graciozno pobožajo nebo.

Skoraj 60 odstotkov površine Slovenije je prekritih z gozdom in skoraj tretjina tega prostora pripada navadni bukvi - Fagus sylvatica. In res, kateri koli gozd bomo prehodili, našli jih bomo v skoraj vseh okoljih. V nižinskih gozdovih zrastejo močne in velike in si prostor delijo s številnimi drugimi drevesnimi vrstami. Višje ko gremo, bolj samosvoje postajajo, najdemo jih lahko do nadmorske višine 1600 metrov.

image
Profimedia Pomladna podoba bukve

Navadna bukev spada med največje listavce pri nas, doseže lahko od 25 do 30 metrov višine. Prepoznamo jo po gladkem sivem lubju in njenih očeh gozda – grčah, ki nam razkrivajo, da je bila na tistem mestu nekoč veja. In glede na to, da so njeni poganjki nekoliko podobni gabru, le daljši, bo njen prepoznavni znak zagotovo žir in bukvice (ovoj žira) ob vznožju drevesa. Bukev ima izredno plitek koreninski sistem. Razlog za to najverjetneje tiči v prilagoditvi gorskemu rastišču na prodnati oziroma skalnati podlagi z manjšo plastjo zemlje. Glede tal ni zahtevna, dokler so ta vlažna in hranilna. Najraje pa ima apnenčasta.

Iz gozda na vrt

image
Profimedia Bukev dobro prenaša rez, zato jo lahko gojimo kot malo večjo živo mejo.

Navadna bukev je izredno priljubljeno parkovno drevo. Zaradi goste in široke krošnje daje veliko sence v vročih poletnih dneh in to je tudi eden od razlogov, da jo najdemo v številnih evropskih javnih parkih. Svoje mesto je našla tudi v vrtovih, večjih in manjših, le da se zanje izberemo sorte, ki jih lažje umestimo v manjši prostor. Seveda jo uspešno uporabimo tudi kot rezano živo mejo. Takšna živa meja bo, čeprav je bukev listopadna rastlina, del listov zadržala čez zimo. Resda suhih, a ob rednem striženju oblikovane žive meje jih bo na njej čez zimo ostalo zadosti, da bodo zakrili pogled radovednim sosedom.

Priljubljena povešava rdečelaska

image
Profimedia Rdečelistna bukev Fagus sylvatica f. purpurea je zelo priljubljena za parke in velike vrtove.

Bukev najdemo v treh barvah. Z zelenimi listi, kakršna raste v gozdu. Zlata pa je zelo redka. Ena bolj poznanih, če ne kar tradicionalnih, je rdečelistna bukev (Fagus sylvatica f. purpurea). Najboljše rdečelistne bukve so tiste, ki so vzgojene v drevesnicah iz cepičev, saj imajo te sorte najbolj purpurno rdeče liste. Ena izmed takšnih sort je Fagus sylvatica Riversii. Spomladi odžene v močni bordo rdeči do skoraj vijoličaste barve. Zavedati pa se moramo, da rdečina rdečelistnih bukev ne bo trajala celotno sezono, ampak le spomladi, na poletje se bodo listi nekoliko razbarvali v temno olivno zeleno. Najbolj priljubljena pa je zagotovo rdeča povešava bukev Fagus sylvatica Purpurea Pendula.

image
Profimedia Tudi pri nas je zelo priljubljena povešava sorta rdečelistne bukve Purpurea Pendula.

Povešava bukev ima tudi zeleno različico, vendar rdečo največkrat sadimo v vrtove. Povešave bukve so najvišja povešava drevesa. Dosežejo lahko kar 25 metrov, če so rastline cepljene na koreninski vrat. Če pa so cepljene višje, po navadi okoli dveh metrov, jih lahko vzgajamo kot dežnik tako, da sproti prirežemo veje, ki silijo navzgor, in puščamo le tiste, ki se spuščajo proti tlom.

Škotske sestre Dawyck

image
Profimedia Izredno ozko listje bukve Fagus sylvatica Mercedes

V manjših vrtovih, če želimo posaditi bukev, bomo najverjetneje posegli po enem do kultivarjev, ki izvirajo s Škotskega. Fagus sylvatica Dawyck je v bližini istoimenskega botaničnega vrta na Škotskem leta 1860 našel njegov takratni glavni vrtnar. To je stebrasto rastoča bukev, katere veje rastejo navzgor. Drevo doseže velikost od 10 do 15 metrov in širino do 3 metre, kar je bistveno ožje od osnovne vrste. Če pa še vedno prisegamo na rdečo, ima zelena sorta Dawyck sestro z rdečimi listi – F.s.Dawyck Purple. A če še vedno hočemo nekaj posebnega, lahko izberemo F.s.Dawyck Gold. Ti dve sorti sta nekoliko nižji, zrasteta do 10 metrov visoko. F.s.Dawyck Gold se od rdeče- in zelenolistne prav tako razlikuje po barvi listov. Spomladi, ko odžene, so rumenozelene barve in že skoraj fluorescentni. Proti poletju se obarvajo svetlo zeleno, jeseni pa so rumenozelene barve.

Tribarvna in sršajevolistna bukev

image
Profimedia Nekaj sort ima pisane liste. Na fotografiji je sorta Tricolor, pri kateri je osrednji del lista temno rdeč, robovi pa v odtenkih rožnate.

Zagotovo moramo omeniti še dve sorti bukev, ki sta posebni zaradi listov. Prva je F.s. Purpurea Tricolor. Njeni listi so rdeči z rožasto obrobo in raste nekoliko počasneje. F.s. Asplenifolia pa je zanimiva zaradi narezanih, skoraj hrastu podobnih listov. Prav tako zraste v veliko drevo, ki je na začetku stožčaste oblike, kasneje pa kroglaste.

image
Profimedia Bukev Asplenifolia je zanimiva zaradi svojih narezanih, skoraj hrastu podobnih listov.

Užitni žir

image
Uroš Klemenc Bukov gozd na Potoški gori

Plod bukve, žir, je užiten orešček, ki ga lahko jemo kar surovega. V septembru naberemo plodove z drevesa, če jih dosežemo, drugače lahko počakamo, da padejo na tla. Očiščen žir nato čez noč namočimo in naslednji dan odstranimo semenski ovoj. Žir osušimo in v kozarcu ga lahko hranimo do tri leta. Prav tako lahko spomladi naberemo pravkar odgnane bukove liste in jih primešamo regratovi solati.

Članek je bil objavljen v novi številki revije ROŽE IN VRT.

Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku