Rumene senčne lepotice v našem vrtu

Matic Sever, 4.4.2019
Profimedia

Indijanci so zelnato trajnico z rumenimi cvetovi uporabljali v medicini, danes jo cenimo skoraj izključno zaradi okrasne vrednosti in jo vključujemo v senčne zasaditve. Razmnoževanje ni težavno, saj rastlino jeseni ali zgodaj spomladi, preden odžene, enostavno izkopljemo in razdelimo.

Po senčnih in polsenčnih kotičkih nekaterih slovenskih vrtov že kar nekaj let srečujemo zalo zanimivi cvetlici z rumenimi "zvončki". Prva je uvularija, ki je zelnata trajnica in prihaja iz vzhodnega dela Severne Amerike, kjer raste v hladnih in vlažnih gozdovih predvsem na apnencu. V domovini so jo Indijanci med drugim uporabljali tudi v medicini, danes pa jo širše cenimo skoraj izključno zaradi okrasne vrednosti in jo vključujemo v senčne zasaditve.

Uvularija za pomlad

Po vrtovih se najpogosteje goji velecvetno uvularijo Uvularia grandiflora. Gre za zanimivo rastlino, ki ima do 5 centimetrov velike svetlo rumene do zeleno rumene cvetove, ki visijo z usločenih, tudi do 70 centimetrov visokih stebel, pojavljajo pa se v aprilu in maju. Celotna rastlina po načinu rasti in obliki listov oziroma poganjkov precej spominja na salomonov pečat Polygonatum sp., s katerim si je tudi sorodna, od slednjih pa se loči po plodovih.

image
Profimedia Kirengešoma

Salomonov pečat ima mesnate okrogle jagode, uvularija pa trioglate semenske kapsule. Pod zemljo lahko opazimo bela podzemna stebla oziroma rizome, s katerimi se rastlina razmeroma počasi razrašča in v nekaj letih tvori goste gruče poganjkov. V zasaditvah zelo lepo izpade v družbi host, praproti, sencoljubnih šašev in drugih. Nekateri gojijo tudi bolj bledorumeno različico Uvularia grandiflora Pallida. Čeprav obe ne cvetita prav dolgo, sta tudi kasneje vseeno zanimivi, saj poganjki z listi v zasaditve prispevajo teksturno raznolikost. V zelo vročih in sušnih poletjih brez zalivanja rastlina počasi preide v dobo mirovanja in ponovno požene naslednjo pomlad.

Poleg velikocvetne se predvsem v tujini precej goji tudi Uvularia sesissilifolia, ki je po izgledu sicer zelo podobna prvi, a je mnogo manjša, saj dosega višino do 30 centimetrov. Tudi nasploh deluje mnogo bolj gracilno, zato jo je priporočljivo saditi na nekoliko bolj vidno mesto, kjer bo lahko prišla do izraza. Cveti malce daljše obdobje, od aprila do junija, v svetlo rumeni barvi. Najbolje uspeva v dobrih tleh z dovolj konstantne vlage.

Dva rumena "zvončka"

Razmnoževanje ni težavno, saj rastlino jeseni ali zgodaj spomladi, preden odžene, enostavno izkopljemo in razdelimo. Posamezne rizome, vsak mora imeti vsaj en rastni vršiček, posadimo plitko in vzporedno s površjem. Mogoče je tudi razmnoževanje s setvijo, a je zahtevno in se v ljubiteljskem vrtnarjenju večinoma ne obnese.

Po izkušnjah so te senčne lepotice zdrave rastline. Le v redkih primerih se lahko pojavi rja ali listna pegavost. Še največ težav ponavadi povzročajo polži, ki lahko precej poškodujejo mlade poganjke.

Druga posebnica v svetu zelnatih trajnic je kirengešoma, manj znana rastlina, ki na posameznih slovenskih vrtovih biva že vrsto let. Morda jo spregledamo, ker rumeni cvetovi niso tako zelo žareče barve, je pa zato s poganjki in listi zelo postavna.

Najpogosteje gojimo vrsto Kirengeshoma palmata z lepo deljenimi listi. Ko se razraste, v višino doseže vsaj 80 centimetrov, v ugodnih pogojih zraste tudi čez meter. Poganjki tvorijo nekakšen rahel zelnat grm, ki se lepo poda k večjim sortam host - pa tudi družba praproti ni napačna. Gojimo jo torej na svetli senci ali delni senci, v globokih vrtnih tleh, ki so odcedna in po možnosti nikoli izsušena.

Če z uvularijo vrt okrasimo spomladi, pa kirengešoma poskrbi za poletje. Obe se torej lahko znajdeta na isti gredici, le uvularija naj ima primerno mesto nekje v ospredju grede, da je velike trajnice ne bi prerasle.

image
Profimedia Uvularija
Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku