Projekt Donirana hrana: Ko pokojnine ne zadoščajo za preživetje

Rozmari Petek, 4.2.2019
Rozmari Petek

Med 40 uporabniki, ki redno prihajajo po donirano hrano na Konovo, so v glavnem starejši ljudje, nekaj pa je jih tudi srednjih let z družinami, otroki. "Zdaj lahko mirno pojem kos kruha," je hvaležno povedala anonimna gospa, ki se je vsakih 14 dni vračala k prostovoljcem po hrano.

Možakar je v sredo prvič že navsezgodaj stopil do prostorov krajevne skupnosti Konovo. Vedel je, da tam ob sredah in petkih delijo hrano ljudem, a da bi sam, četudi včasih v še hujši stiski, kot so nekateri, šel tja, ni zmogel. "Sram me je bilo. Ko me je zadnjič Slavko nagovoril, naj vendar pridem, sem končno naredil ta korak. Še zdaj ne morem verjeti, da so mi res dali hrano. Da je nekdo lahko tako dober," opisuje s solznimi očmi. Odkar je vdovec, težko shaja skozi mesec. "Kupujem le tisto, kar je najbolj poceni, dostikrat pa še tega ne," pove.

40 ljudi na Konovem lažje preživi s pomočjo projekta Donirana hrana
Kruh, meso in priboljški iz trgovskih centrov, ki bi končali med odpadki, obogatijo mize ljudi, ki so na meji revščine ali že pod njo. Brez požrtvovalnih prostovoljcev ne bi šlo.

Prostovoljec Ladislav Bračič ali Slavko, kot ga kličejo domačini, ob tem tudi sam obstane. "To je naša napaka. Včasih se družimo, a določenih stvari ne opazimo, ne znamo, ne zmoremo pa si jih povedati," postoji, medtem ko skupaj s prostovoljcem Borisom pripravlja pakete za okoli 24 sokrajanov. "Včasih tudi iščeš pravi trenutek, da nekomu to ponudiš. Sama sem že pred časom rekla njegovi sosedi, ki tudi prihaja, naj ga povabi, a si ga ni upala. Saj to res ni preprosto," mi potiho primakne njegova žena Olga Bračič.

image
Rozmari Petek Sredin tandem Društva Invalid Konovo pri pripravi paketov hrane sta Boris in Slavko. 
Pokojnine ne zadoščajo
Med 40 uporabniki, ki redno prihajajo po donirano hrano na Konovo, so v glavnem starejši ljudje, nekaj pa je jih tudi srednjih let z družinami, otroki. "Upokojencu, ki živi sam v na primer trisobnem stanovanju, ne ostane veliko za življenje, stanovanje pa hrani za vnuke. Nekaj je rudarskih vdov, ki na prvi pogled nimajo tako nizkih pokojnin, okoli 600 do 700 evrov. A ker živijo same, imajo za 350 do 400 evrov fiksnih stroškov. Koliko ji potem še ostane za življenje?" izpostavlja Ladislav Bračič, predsednik Društva Invalid Konovo. A četudi nikomur ne pogleda, koliko dohodkov mesečno prejme, preprosto ve, kdo res potrebuje takšno pomoč. "Vem, da pri nas res nihče ne izkorišča te pomoči."

O hiši dobrote ...

Zakonca Bračič iz Konovega v Velenju sta se v okviru Društva Invalid Konovo projektu pridružila že v samem začetku. Donirano hrano sta takrat razdeljevala kar v svoji hiši. "Hiša dobrote smo ji pravili," se nasmehne Olga. "Morda je bilo kar prav, da sva v začetku to delala doma. Nekako so ljudje lažje prišli, kot če bi morali stopiti v kakšno institucijo," doda Ladislav.

image
Rozmari Petek Komu kaj dati, kdo bo česa zelo vesel, Slavko že natančno ve. 

Medtem ko spretno pakira vreče s hrano in v vsako doda kakšen, predvsem mesni priboljšek (torkova večerna bera iz trgovskih centrov je bila kar povprečna), pojasnjuje naprej. "Zdi se mi prav, da tisti, ki pride, prejme za vsaj nekaj dni hrane. Tistim, ki pridejo ob petkih in ki se še bolj otepajo revščine, poskušamo dati hrane, vsaj kruha, za teden dni. Je pa seveda vse odvisno od tega, koliko hrane se zvečer pobere." Medtem zazvoni telefon. "Ja, kar pridi. Jo že imamo," glasu na drugi strani pojasni Bračič, meni pa doda: "Da ne bi slučajno kdo prišel zaman, me vedno prej pokličejo in preverijo, ali je hrane dovolj. Saj običajno je. Sploh zdaj bo, ko se nam pridružujeta še oba Hoferja."

Iskreno hvaležni za vsak kos hrane

Boris medtem na vreče s hrano pripne priponko z imenom tistega, ki jo bo prejel. Spet zato, da ne bi kdo slučajno ostal brez paketa. Kmalu zatem pridejo uporabniki s svojimi vrečami. "Jaz sem redno prihajam že dve leti. To mi ogromno pomeni. Kar prejmem, je dovolj za polno preživetje kakšna dva, tri dni, kruha pa imam včasih dovolj za ves teden," pojasni zadovoljni prejemnik donirane hrane. "Zaradi zdravstvenih težav sem trenutno brez rednega prihodka, brez službe. Za vse, kar tu prejmem, sem hvaležen. Vse pojem," srečen doda.

image
Rozmari Petek Vsak prejemnik enkrat tedensko prejme eno polno vrečo hrane. 

"Če mi kaj ostane, na primer če dobim malo več pečenega mesa ali kaj podobnega, si to shranim v zamrzovalnik in pač kasneje pojem. Zdi se mi lepo, da se hrana razdeli, čemu bi šla v nič. Če bi vsi tako delali, ne bi bilo več hudega po svetu," doda gospa častitljivih let. "Naši družini, imam namreč tudi otroke, vse zelo prav pride, saj sem bil do nedavnega brez službe, žena pa je zaslužila precej malo, zato smo komaj shajali iz meseca v mesec. Donirana hrana nam je zelo olajšala življenje," poln hvaležnosti pove možakar srednjih let.

image
Rozmari Petek Hrana, ki je zjutraj počakala prostovoljca Društva Invalid Konovo 

Eden zadnjih je s sabo vzel kar tri pakete. Ne le, da je prejemnik, je namreč tudi prostovoljec in paket redno pelje še bolni gospe in sosedi. "Meni je to v zadovoljstvo, da lahko ob tem še komu ustrežem, mu pomagam," pojasni. "Neverjetno dober občutek je dajati, še bolj kot prejemati," se strinja tudi Boris.

Velika pomoč občine

Ravno ta občutek je zakonca Bračič že pred leti povsem prevzel. Prav zato vedno znova pomagata in poskušata najti še dodatne vire hrane (denimo od Banke hrane). "Ko pomagaš človeku pri takšni zadevi, si res zadovoljen. Spomnim se ženske, ki je, ko je k nam hodila vsega kakšnih 14 dni, dejala, da zdaj pa lahko končno mirno poje kos kruha, ne da bi pomislila, kaj bo drugi dan jedla. Tega preprosto ne morem pozabiti. Da lahko to slišimo še v 21. stoletju. Precej časa pa sem sam osebno domov vozil hrano starejši gospe, ki mi je dejala, da še nikdar v življenju ni pojedla toliko mesa, kot ga zdaj. Včasih res ostaneš brez besed."

Razdelili 7,6 tone hrane
V Mestni občini Velenje od marca 2014 izvajajo projekt Donirana hrana, katerega glavni namen je organizirati prevzem in predajo hrane, ki je pred iztekom roka uporabnosti in bi jo drugače trgovci ob koncu dneva dali v uničenje. Začetnica projekta je bila Sonja Bercko Eisenreich. Hrano v Velenju donirajo trgovine Mercator in Spar, februarja se pridružuje še Hofer. V letu 2018 so sodelujoči v projektu razdelili 7,6 tone in 82.276 kosov sadja, zelenjave, kruha in pekovskega peciva, sendvičev, pečenega mesa in drugih mesnih izdelkov ter mleka, mlečnih izdelkov in jajc v skupni vrednosti 122.659 evrov. Prevzem hrane organizirajo prostovoljci Lions kluba Velenje, Rotary kluba Velenje, Rdečega križa Velenje in Strokovnega sveta za socialna vprašanja pri Območni organizaciji Socialnih demokratov Velenje, ki vsak večer podarjeno hrano dostavijo in shranijo v Domu za varstvo odraslih Velenje. Zjutraj hrano izmenično prevzamejo prostovoljci Društva upokojencev Velenje, Društva Invalid Konovo in Medobčinskega društva invalidov Šaleške doline Velenje ter jo razdelijo socialno ogroženim posameznikom in družinam.

Brez besed ostane tudi opazovalec, ki opazuje utečeno pot razdeljevanja hrane. Kako Bračič natančno ve, komu naj še kaj doda v vrečo, kdo ima rad sladko, kdo težje žveči in podobno. Kako so v Velenju odlično organizirali verigo prostovoljcev, od tistih, ki zvečer hrano poberejo in jo skladiščijo v posebni sobi doma upokojencev, do tistih (samo v Konovem je šest takšnih prostovoljcev), ki jih naslednji dan razdelijo. "Brez vseh teh prostovoljcev, ki jih imamo, ne bi bilo nič. Vsi so pripravljeni delati, nikoli nihče nič ne odkloni. Predvsem smo pa izredno hvaležni naši občini in županu Bojanu Kontiču, ki nam to delo omogočajo in pomagajo. Mislim, da bolj socialne občine, kot je naša, ni," ponosno zaključi Bračič.

Anketa

Kako se sprostite?

Sudoku