(PORTRET TEDNA) Star gobec je pač star gobec

Glorija Lorenci, 12.1.2019
Daniel Novakovic/sta

Svetlana Makarovič, pesnica, pisateljica, šansonjerka, skladateljica, umetnica z eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci, več kot 300 knjižnih naslovov, ima 80 let.

"Stara sem in utrujena," je rekla pred svojim 70. rojstnim dnevom. Pa da komaj čaka, da se upokoji in vrže pisalni stroj v Soro. Da bo ostanek življenja preživela v pižami, v počasnem ritmu ... Potem pa je celo naslednje desetletje čudno švigala naokrog - z enega šansonskega nastopa na drugega, s predstavitve na predstavitev, z gledališke predstave na predstavo, z gledališčniki po svetu, iz Ljubljane v Žabjo vas in nazaj, z rdečo zvezdo na Kongresni trg, pisala in še pesnila povrhu, čeprav se je z zbirko Samost že zdavnaj odločila, da poezijo "amputira od sebe" ...

Pravkar je dopolnila osemdeseto in se še pred okroglim rojstnim dnem zabarikadirala v svojo kajžo v Žabji vasi, "da me ne bi obkladali z voščili", reče. "Zdaj sem na dopustu in nočem nikogar videti. Do februarskega koncerta v Cankarjevem domu. Delam program, izbiram šansone, vrstni red, razmišljam, kaj naj kdo obleče ... Pa skupaj s Svetlano Slapšak, Erikom Valenčičem in Matejem Šurcem delamo knjigo o meni, hkrati o vseh štirih, o svobodi in rdeči zvezdi. Se dobivamo, snemamo, debatiramo, zapisujemo." Pižama? Počasni ritem? "Ja, ja, saj vem, od česa se redim. Od zarečenega kruha."

Ja, ja, saj vem, od česa se redim. Od zarečenega kruha

"Po njihovo" ne morem

Svetlana Makarovič se je rodila 1. januarja 1939 v Mariboru, a ob zavezniškem bombardiranju mesta se je družina preselila v Ljubljano. Samo še enkrat, se spominja, in čez mnogo let je stopila v nekdanji mariborski dom. Parket je čudovito škripal. "Drugih občutkov ni bilo." Dom pač nikdar ni bil njen varni zaliv, je dala vedeti tako v pogovorih kot pesmih. Lik hladne, trdosrčne, celo uničujoče matere ni nikoli izstopil iz njene poezije. Ker dom ni kraj, dom je občutje.

Pravice do svojskosti ni spustila od sebe in tudi poceni ta pravica ni bila. "Saj ne, da bi si tako želela 'po svoje', ampak ker sem spoznala, da 'po njihovo' ne morem," jo utemeljuje. "Ta ogabna parola, da ima večina vedno prav! Ni res! Po navadi ravno večina nima prav."

Ko je sredi šestdesetih let vstopila kot pesnica v slovensko javnost, je dala znamenje, da sodi med pesniške vrhove, ki bi izstopali iz vsakega nacionalnega pesništva. Moč njenega ustvarjanja seveda meri literarna kritika, ne žurnalizem. V resnici pa ne morem mimo omembe svojih študentskih let na slovenščini, ko nas je njena iz konflikta vznikla poezija v mehki melodiki ljudskih pesmi magično vlekla k sebi z žalik ženami, desetnicami, izgubljenkami, močvirskimi lučmi in s krvavimi zibkami, s pelinom in z mračnino ... Verjeli smo, da se na človeku pozna njegovo umetniško delo in da se v slednjem prepozna umetnikovo življenje. V tem prepričanju nas seveda ni pustila na cedilu - ko je konec sedemdesetih neka anketa pokazala, da je presenetljivo visok del javnosti odločno za kriminaliziranje homoseksualnosti, je na okrogli mizi lakonično izjavila, da nikogar nič ne briga, kdo s kom spi - in če nekoga veseli spati s stensko uro, naj spi z njo. In ne tako malo ljudi je njeno pripombo vzelo dobesedno, kar, kot bo dejala kasneje, ni nič čudnega za narod brez smisla za humor.

Nikoli po vetru, nikoli podredljiva

Odtlej so se o njej kotile vedno bolj neverjetne zgodbe, še posebej, ko se je s sentimentalno predstavo o dobrih podeželskih ljudeh preselila v gotski stolp ob divji rečici v Jurkloštru. Da zvečer lega v krsto namesto v posteljo, da se ponoči gola sprehaja nad prepadnimi stenami, da je na vsa okna obesila črne zavese, da je lezbijka, da zganja coprnije ...

image
Janko Rath Njene pravljice so stalnica lutkovnih odrov.

A ko so jo Jurkloštrčani poprosili, da bi igrala božične pesmi za polnočnico, je brez pomislekov to storila - in bil je prav magičen večer, se spominja. Nekaj mescev kasneje so jo občinski veljaki vprašali, ali bi hotela nastopiti v čast nekemu republiškemu politiku ob občinskem prazniku, pa je gladko rekla ne. Dogodek niti ne bi bil vreden ponovnega obujanja, če ne bi šlo za matrico njenega ravnanja, stalnico, ki se je oklepa do današnjih dni. Vedno ista, alergična na apriorno avtoriteto, nikoli po vetru, nikoli podredljiva ali prilagodljiva, v glavnem subverzivna, naj je šlo za partijo, ki jo je vabila v svoje vrste v starem režimu, ali za Cerkev, ki se ji je dokončno priskutila z Rodetovimi brezjanskimi repeticijami. Cinične, ostre, sovražne, arogantne, že kar herbicidne so njene izjave takrat, ko vidi pred seboj politične konvertite, ideološke spreobrnjence zaradi osebnih koristi. "Konvertiti so iztrebki režima, nič drugega," nam govori iz Žabje vasi. "Najprej rdeči, po potrebi črni, no, eni so zdaj naenkrat 'šareni' ..."

Najprej rdeči, po potrebi črni, no, eni so zdaj naenkrat 'šareni'

Vrnimo se k ustvarjanju. V sedemdesetih so njene pesniške zbirke gosto izhajale druga za drugo - Volčje jagode, Srčevec, Pelin žena, Vojskin čas, Izštevanja. V sedemdesetih so nastale tudi njene najznamenitejše pravljice Sapramiška, Pekarna Miš Maš, Kosovirja na leteči žlici ... "Saj ne vem, kaj je bilo. Nekaj je gotovo vzbudil politični afront, ki sem ga doživljala. Dvakrat sem odklonila vstop v partijo - in to seveda ni ostalo brez posledic. Začela sem delati in delati in delati in sem si rekla, da se nič ne bom menila za kritike ali ignoriranje mojih del, da me ne bodo zlomili zadnji hip odpovedani nastopi, ker so zapeli pomembni telefoni. Mogoče je bila to spodbuda, da sem postala tak gverilec in se nisem uklonila povabilom k pisanju partizanskega kiča, kar bi mi takrat gotovo koristilo."

Kot da sem koga ubila

Danes uživa v partizanskih pesmih. "Začelo se je pravzaprav takrat, ko so nekateri desničarji začeli pljuvati po partizanstvu in so v parlamentu hoteli doseči prepoved pojavljanja rdeče zvezde." In če je partizanstvu vzeta vrednost, postane domača kolaboracija s fašizmom in nacizmom opravičljiva.

Zvezda
Naj pride tista ura,
naj pride tisti čas,
naj se da prepoznati
tisti pradavni glas,
naj se ožgane kože
dotakne snežna dlan,
o naj že enkrat pride,
naj pride tisti dan.
Preveč vsega so gledale
in videle oči,
preveč, da bi hotele
še kaj izvedeti,
z nikomer več ničesar,
ničesar mojega,
ne morem več ostati,
jaz nisem tu doma.
Glej, tista daljna zvezda
iz misli mi ne gre,
ki je čez dan ne vidim,
a vendar vem, da je.

Svetlana Makarovič

Z nagradami več ali manj vsi vemo, kako je bilo. "Pomenijo obojestransko spoštovanje," je govorila, ko je odklonila Prešernovo. Tudi njen de- narni del. Prhne: "Toliko se je govo- rilo o tem, kot da sem koga ubila."

Ste se kdaj vprašali, kako se lahko tako temačna baladna poezija in tople, blagodejne pravljice za otroke spajdašijo v isti osebi? Boris A. Novak, ki je napisal predgovor k Zlati mačji preji, antologiji njenih pravljic: "Zavest o zlu in izkušnja zla, ki ima v baladni poeziji Svetlane Makarovič tolikšno izrazno moč, pelje to isto avtorico k temu, da otrokom pokaže pot skozi življenje, skozi družbo, ki je polna pasti in nevarnosti in jim z dobrotno roko pokaže, da je mogoče tudi človečno, toplo in lepo življenje. Pri tem ne gre za moralizem, saj vemo, da če kaj, potem so Svetlani karseda zoprni prav moralizem, puritanizem in dvignjen pedagoški prst."

V formi? vprašamo v Žabjo vas. "Ja, za silo še. Star gobec je pač star gobec, samo mačke imajo lep obraz tudi v starosti. Niti približno pa nisem tako grda, kot je ..." No, list obrnimo.

Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku

(PORTRET TEDNA) Star gobec je pač star gobec

Glorija Lorenci, 12.1.2019
Daniel Novakovic/sta

Svetlana Makarovič, pesnica, pisateljica, šansonjerka, skladateljica, umetnica z eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci, več kot 300 knjižnih naslovov, ima 80 let.

"Stara sem in utrujena," je rekla pred svojim 70. rojstnim dnevom. Pa da komaj čaka, da se upokoji in vrže pisalni stroj v Soro. Da bo ostanek življenja preživela v pižami, v počasnem ritmu ... Potem pa je celo naslednje desetletje čudno švigala naokrog - z enega šansonskega nastopa na drugega, s predstavitve na predstavitev, z gledališke predstave na predstavo, z gledališčniki po svetu, iz Ljubljane v Žabjo vas in nazaj, z rdečo zvezdo na Kongresni trg, pisala in še pesnila povrhu, čeprav se je z zbirko Samost že zdavnaj odločila, da poezijo "amputira od sebe" ...

Pravkar je dopolnila osemdeseto in se še pred okroglim rojstnim dnem zabarikadirala v svojo kajžo v Žabji vasi, "da me ne bi obkladali z voščili", reče. "Zdaj sem na dopustu in nočem nikogar videti. Do februarskega koncerta v Cankarjevem domu. Delam program, izbiram šansone, vrstni red, razmišljam, kaj naj kdo obleče ... Pa skupaj s Svetlano Slapšak, Erikom Valenčičem in Matejem Šurcem delamo knjigo o meni, hkrati o vseh štirih, o svobodi in rdeči zvezdi. Se dobivamo, snemamo, debatiramo, zapisujemo." Pižama? Počasni ritem? "Ja, ja, saj vem, od česa se redim. Od zarečenega kruha."

Ja, ja, saj vem, od česa se redim. Od zarečenega kruha

"Po njihovo" ne morem

Svetlana Makarovič se je rodila 1. januarja 1939 v Mariboru, a ob zavezniškem bombardiranju mesta se je družina preselila v Ljubljano. Samo še enkrat, se spominja, in čez mnogo let je stopila v nekdanji mariborski dom. Parket je čudovito škripal. "Drugih občutkov ni bilo." Dom pač nikdar ni bil njen varni zaliv, je dala vedeti tako v pogovorih kot pesmih. Lik hladne, trdosrčne, celo uničujoče matere ni nikoli izstopil iz njene poezije. Ker dom ni kraj, dom je občutje.

Pravice do svojskosti ni spustila od sebe in tudi poceni ta pravica ni bila. "Saj ne, da bi si tako želela 'po svoje', ampak ker sem spoznala, da 'po njihovo' ne morem," jo utemeljuje. "Ta ogabna parola, da ima večina vedno prav! Ni res! Po navadi ravno večina nima prav."

Ko je sredi šestdesetih let vstopila kot pesnica v slovensko javnost, je dala znamenje, da sodi med pesniške vrhove, ki bi izstopali iz vsakega nacionalnega pesništva. Moč njenega ustvarjanja seveda meri literarna kritika, ne žurnalizem. V resnici pa ne morem mimo omembe svojih študentskih let na slovenščini, ko nas je njena iz konflikta vznikla poezija v mehki melodiki ljudskih pesmi magično vlekla k sebi z žalik ženami, desetnicami, izgubljenkami, močvirskimi lučmi in s krvavimi zibkami, s pelinom in z mračnino ... Verjeli smo, da se na človeku pozna njegovo umetniško delo in da se v slednjem prepozna umetnikovo življenje. V tem prepričanju nas seveda ni pustila na cedilu - ko je konec sedemdesetih neka anketa pokazala, da je presenetljivo visok del javnosti odločno za kriminaliziranje homoseksualnosti, je na okrogli mizi lakonično izjavila, da nikogar nič ne briga, kdo s kom spi - in če nekoga veseli spati s stensko uro, naj spi z njo. In ne tako malo ljudi je njeno pripombo vzelo dobesedno, kar, kot bo dejala kasneje, ni nič čudnega za narod brez smisla za humor.

Nikoli po vetru, nikoli podredljiva

Odtlej so se o njej kotile vedno bolj neverjetne zgodbe, še posebej, ko se je s sentimentalno predstavo o dobrih podeželskih ljudeh preselila v gotski stolp ob divji rečici v Jurkloštru. Da zvečer lega v krsto namesto v posteljo, da se ponoči gola sprehaja nad prepadnimi stenami, da je na vsa okna obesila črne zavese, da je lezbijka, da zganja coprnije ...

image
Janko Rath Njene pravljice so stalnica lutkovnih odrov.

A ko so jo Jurkloštrčani poprosili, da bi igrala božične pesmi za polnočnico, je brez pomislekov to storila - in bil je prav magičen večer, se spominja. Nekaj mescev kasneje so jo občinski veljaki vprašali, ali bi hotela nastopiti v čast nekemu republiškemu politiku ob občinskem prazniku, pa je gladko rekla ne. Dogodek niti ne bi bil vreden ponovnega obujanja, če ne bi šlo za matrico njenega ravnanja, stalnico, ki se je oklepa do današnjih dni. Vedno ista, alergična na apriorno avtoriteto, nikoli po vetru, nikoli podredljiva ali prilagodljiva, v glavnem subverzivna, naj je šlo za partijo, ki jo je vabila v svoje vrste v starem režimu, ali za Cerkev, ki se ji je dokončno priskutila z Rodetovimi brezjanskimi repeticijami. Cinične, ostre, sovražne, arogantne, že kar herbicidne so njene izjave takrat, ko vidi pred seboj politične konvertite, ideološke spreobrnjence zaradi osebnih koristi. "Konvertiti so iztrebki režima, nič drugega," nam govori iz Žabje vasi. "Najprej rdeči, po potrebi črni, no, eni so zdaj naenkrat 'šareni' ..."

Najprej rdeči, po potrebi črni, no, eni so zdaj naenkrat 'šareni'

Vrnimo se k ustvarjanju. V sedemdesetih so njene pesniške zbirke gosto izhajale druga za drugo - Volčje jagode, Srčevec, Pelin žena, Vojskin čas, Izštevanja. V sedemdesetih so nastale tudi njene najznamenitejše pravljice Sapramiška, Pekarna Miš Maš, Kosovirja na leteči žlici ... "Saj ne vem, kaj je bilo. Nekaj je gotovo vzbudil politični afront, ki sem ga doživljala. Dvakrat sem odklonila vstop v partijo - in to seveda ni ostalo brez posledic. Začela sem delati in delati in delati in sem si rekla, da se nič ne bom menila za kritike ali ignoriranje mojih del, da me ne bodo zlomili zadnji hip odpovedani nastopi, ker so zapeli pomembni telefoni. Mogoče je bila to spodbuda, da sem postala tak gverilec in se nisem uklonila povabilom k pisanju partizanskega kiča, kar bi mi takrat gotovo koristilo."

Kot da sem koga ubila

Danes uživa v partizanskih pesmih. "Začelo se je pravzaprav takrat, ko so nekateri desničarji začeli pljuvati po partizanstvu in so v parlamentu hoteli doseči prepoved pojavljanja rdeče zvezde." In če je partizanstvu vzeta vrednost, postane domača kolaboracija s fašizmom in nacizmom opravičljiva.

Zvezda
Naj pride tista ura,
naj pride tisti čas,
naj se da prepoznati
tisti pradavni glas,
naj se ožgane kože
dotakne snežna dlan,
o naj že enkrat pride,
naj pride tisti dan.
Preveč vsega so gledale
in videle oči,
preveč, da bi hotele
še kaj izvedeti,
z nikomer več ničesar,
ničesar mojega,
ne morem več ostati,
jaz nisem tu doma.
Glej, tista daljna zvezda
iz misli mi ne gre,
ki je čez dan ne vidim,
a vendar vem, da je.

Svetlana Makarovič

Z nagradami več ali manj vsi vemo, kako je bilo. "Pomenijo obojestransko spoštovanje," je govorila, ko je odklonila Prešernovo. Tudi njen de- narni del. Prhne: "Toliko se je govo- rilo o tem, kot da sem koga ubila."

Ste se kdaj vprašali, kako se lahko tako temačna baladna poezija in tople, blagodejne pravljice za otroke spajdašijo v isti osebi? Boris A. Novak, ki je napisal predgovor k Zlati mačji preji, antologiji njenih pravljic: "Zavest o zlu in izkušnja zla, ki ima v baladni poeziji Svetlane Makarovič tolikšno izrazno moč, pelje to isto avtorico k temu, da otrokom pokaže pot skozi življenje, skozi družbo, ki je polna pasti in nevarnosti in jim z dobrotno roko pokaže, da je mogoče tudi človečno, toplo in lepo življenje. Pri tem ne gre za moralizem, saj vemo, da če kaj, potem so Svetlani karseda zoprni prav moralizem, puritanizem in dvignjen pedagoški prst."

V formi? vprašamo v Žabjo vas. "Ja, za silo še. Star gobec je pač star gobec, samo mačke imajo lep obraz tudi v starosti. Niti približno pa nisem tako grda, kot je ..." No, list obrnimo.

Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku