(PORTRET TEDNA) Slavoj Žižek, metalec kopja, ki je pristal na dvoboj s plavalcem

Uroš Esih, 20.4.2019
Robert Balen

Slavoj Žižek, Elvis svetovne filozofije in najslavnejši Slovenec, sicer pa velik garač, je v svojo briljantno biografijo dodal vsebinsko povsem nepomemben, a finančno donosen dvoboj z Jordanom B. Petersonom.

Pred nekaj urami končani "intelektualni dvoboj stoletja" v kanadskem Torontu med najslavnejšim Slovencem, mednarodno priznanim filozofom Slavojem Žižkom, in kanadskim kliničnim psihologom Jordanom B. Petersonom, tudi idolom slovenske desnice, ne bo v prav ničemer spremenil življenja in s tem biografije prvega. Kot je bilo mogoče razbrati iz pogovorov z ljudmi iz kroga, ki so blizu slovenskemu filozofu, je dvoboj, ki naj bi svetovnemu občinstvu in tistemu v dvorani, ki je drago plačalo vstopnice, dalo odgovor na izhodiščno vprašanje, v katerem sistemu, marksizmu ali kapitalizmu, je človek najbolj srečen, najbolj "marginalen, brezzvezen in nepomemben dogodek, ki si ga lahko znotraj Žižkove kariere zamislimo". Dvoboj s Petersonom lahko Žižku zamerimo in si mislimo, da bi moral biti puščavnik, lahko pa rečemo, da je bila to ena od tistih dragih kratkih Lacanovih seans.

Pri sedemdesetih ve, da v kondiciji ne bo neskončno

​Žižek z duelom nič ni izgubil, hkrati pa nič ni pridobil. V Ameriko ni šel samo na duel, ampak je imel pred tem številne nastope. Dvoboj pa je zgodba za na konec tokratne turneje. Zanj se je odločil preprosto zato, ker se splača denarno. O višini honorarjev se sicer ne razpravlja javno, ne gre pa za majhne zneske. "Žižek je že davno mimo tistih let, ko je delal kot evangelist, v imenu in za račun boga. Žižek zdaj nastopa marsikje, a načeloma ne zastonj. Od tega pravzaprav živi. Njegovo življenje je kompleksno in ne nezahtevno. Jasno je, da ve, da ne bo v kondiciji neskončno," pragmatične razloge, da je Žižek pristal na dvoboj, strne njegov prijatelj. Ne nazadnje je Žižek marca letos dopolnil 70 let. Težave ima s sladkorno boleznijo in s srcem pa še nekatere druge.

Žižek je torej v Torontu še enkrat več unovčil svojo slavo. Vstopnice za duel so bile drage, dvorana velika, zato honorar ne more biti nizek. In verjetno je Žižek dobil več kot Peterson, ki je, povedano v boksarskem žargonu, tukaj izzivalec. Slednji pa so vedno slabše plačani. Petersonu je šlo za prestiž, bilo mu je več do duela, zato je verjetno na nedavnem masovnem predavanju v Ljubljani, na Žižkovem terenu, ponudil duel, ki ga je Žižek sprejel. Tudi iz strukture dvoboja, kjer je na začetku vsak imel na voljo pol ure, da predstavi svojo temo, nato pa je sledila le desetminutna izmenjava replik, na koncu pa so priložnost dobila še vprašanja iz občinstva, nakazuje, da je pogoje postavljal prav Žižek. "To v resnici ni nobeno soočenje, ni ena na ena, ni kdo bo koga. Vsak je v svojem slogu povedal svoje - ironično, cinično in sarkastično. Vsak je dobil iz duela to, kar je vnaprej pričakoval in zaradi česa je v to šel," je matematično natančno predvidljivost spektakla orisal sogovornik. V bistvu je šlo za dvoboj med metalcem diska in plavalcem. Kdo je torej zmagal? Vsak seveda v svoji kategoriji. Žižek in Peterson torej predstavljata dva svetova, ki nimata stične točke in sta trčila v velikem nesporazumu.

Kdo je Peterson
Če ne bi bilo Založbe Družina, ki je v slovenščino prevedla njegovo uspešnico 12 pravil za življenje in organizirala njegova množično obiskana predavanja, ga širša javnost v Sloveniji verjetno ne bi poznala. Kanadski klinični psiholog je profesor psihologije na Univerzi v Torontu, njegova ključna področja delovanja pa so psihologija religije in ideološkega verovanja ter ocenjevanje in izboljšava osebnosti in nastopanja. Desnica si ga je izbrala za svojega glasnika, levica pa je prepričana, da je zaradi darwinističnih primer iz biologije šovinist in rasist.

Sicer pa dvoboj s Petersonom ni prvi odmevni Žižkov kratki stik na akademski sceni. Slavni ameriški lingvist in filozof Noam Chomsky je pred leti Žižka razglasil za filozofskega pozerja. Šlo je za širši filozofski spor med empiričnim in abstraktnim mišljenjem, logičnim pozitivizmom in dialektiko. Abstraktno mišljenje in dialektiko je seveda zastopal Žižek. Tudi vsi v Sloveniji nimajo odličnega mnenja o njem. "Lacanovstvo, ki je osvojilo že skoraj ves akademski prostor v prestolnici, kar je, mimogrede rečeno, unikum, ki mu ni para v nobeni resni akademski skupnosti na svetu, namreč preprosto ni filozofija, ampak sekta," je po Žižku udaril Gorazd Kocijančič, po besedah Tineta Hribarja največji živeči slovenski filozof.

Slavni filozof, ki v Sloveniji pravzaprav nikoli ni predaval, je diplomiral iz filozofije in sociologije leta 1971, leta 1981 pa je na ljubljanski filozofski fakulteti doktoriral z disertacijo Materialistični obrat Hegla pri Lacanu. V posplošeni in medijsko površni podobi je Žižek portretiran kot nekoliko len filozof, saj je na ljubljanski filozofski fakulteti zaposlen kot raziskovalec s statusom rednega profesorja, zato mu ni treba predavati. A to je daleč od resnice in dejanskega stanja stvari. Žižek je ob vsej slavi, zvezdništvu, potovanjih obsesivni garač. Če ne napiše določenega števila strani na dan, če ne prebere določene količine literature, če ne dela pravzaprav nonstop, če ni v popolnem fokusu na delo, potem ni zadovoljen. Vse, kar je ustvaril, je ustvaril z garanjem.

"Sicer se ne muči, ko piše, popolnoma je predan, posvečen in srečno, netrpeče je predan svojemu delu," pravijo sogovorniki. O Žižku kroži enormno število zgodb, prigod in anekdot. Pred 20 leti je dobil nagrado za znanost in kulturo nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija v vrednosti milijon takratnih nemških mark. S tem denarjem je v Essnu dve leti "vodil" raziskovalno skupino, ki se je ukvarjala s protislovji sodobnega uma. Med obveznostmi pa je bilo le eno predavanje na semester in enkrat na mesec večerja s profesorskim zborom. Anekdota gre, da ga je glavni tajnik essenske univerze srečal na hodniku in vprašal, kaj lahko naredi zanj. Žižek mu je odvrnil: "Crkni!"

Zasebno življenje ustanovitelja Društva za teoretsko psihoanalizo in direktorja Inštituta za humanizem Birkbeck na Univerzi v Londonu v Sloveniji ni deležno posebne pozornosti. Žižkova žena Jela Krečič je pisateljica in novinarka Delove kulturne redakcije. Poročil se je štirikrat, iz prejšnjih zakonskih zvez ima dva sinova.

Pokrovitelj Levice in kritik liberalne levice

Žižek, ki je leta 1988 izstopil iz partije, danes podpira Levico, sicer pa je oster kritik levosredinskih strank, ki danes predstavljajo koalicijski peterček: "Levosredinska koalicija bo najverjetneje nadaljevala vladanje, obenem pa zagotovila, da SDS ostaja uporabna 'fašistična' grožnja, s katero lahko vsaka štiri leta izsiljuje večino volivcev, da izvolijo isto 'antifašistično' psevdolevico." Domoljubno desnico pa provocira, da mu pet minut dobrega filma pomeni več kot usoda Slovenije.

Žižek je neizprosen do evropske liberalne levice. Tako je kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa govoril na enem od zvezdniških predavanj v Bruslju, od koder je poročal avtor tega zapisa: "Prelahko bi bilo Trumpa odpraviti kot fašista. Liberalna levica v Evropi ne mara razmišljati. Ko zazna nekaj, česar ne mara, potem reče, da imamo opraviti s fašizmom. Ne, stvari niso tako preproste. Trump je možen le zaradi napak levice."

Žižek in Peterson predstavljata dva svetova, ki nimata stične točke in sta trčila v velikem nesporazumu
Slovenski filozofski zvezdnik je že davno mimo tistih let, ko je delal kot evangelist, v imenu in za račun boga
Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku