Pogovori s Starci: Najbolj problematičen je odnos družbe do starejših

Petra Košič, 10.4.2019
Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

"Družba enostavno ne vidi potrebe, da bi iz nas karkoli še vzela, kar sem občutil, še preden sem se predčasno upokojil," pravi Jože Drabik iz gledališke predstave, ki razbija tabuje o starostnikih in staranju. Nocoj in jutri zvečer si bodo obiskovalci gledališča ogledali še zadnji ponovitvi pred jesenjo.

"Dolga leta sem razmišljal, zakaj se bojim vode, čeprav obožujem morje. Od svojih staršev sem kasneje izvedel, da sem kot majhen otrok padel v vodnjak, iz katerega so me komaj rešili. Za vse, kar se nam danes dogaja, lahko poiščemo korenine v svojem otroštvu in neki takšni drobci v spominu nam pomagajo kasneje v življenju bolje razumeti določene situacije," razmišlja upokojenec z amaterskimi gledališkimi izkušnjami Jože Drabik, ki v predstavi Starci brez zadržkov razgalja človeško ranljivost. Življenjska spoznanja, ki jih na pristen način na odru butičnega Gledališča Glej predaja sedemčlanska upokojenska zasedba, si je od lanskoletne premiere ogledalo več kot 400 ljudi.

"To, kar dam v predstavi, je resnično razgaljenje do konca"
image
Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej ”Če se ob doživljanju medosebnih odnosov ne bo kaj bistveno spremenilo, je to žal prihodnost naše družbe.” - Jože Drabik

Ko ste stali na odru, sem že po drži prepoznala pravega igralca. Vaša avtentičnost se me je tako dotaknila, da ob vaši izpovedi sama pred seboj nisem zmogla skriti svojih čustev. Tak vtis ste naredili name.

Hvala za to priznanje. Zame je največja pohvala, če se moja izpoved ljudi kakorkoli dotakne. Potem je moj namen absolutno dosežen in s tem je dodan še en drobec v tem mozaiku lastnega samopomirjanja, če temu tako rečem. Na nek način sem se pomiril s seboj in ta notranji mir mi omogoča, da sem lahko do konca to, kar sem. Osvobodil sem se vsega balasta, ki me je spremljal več desetletij. Vse, kar je ostalo, je to, kar sem. Moje poslanstvo je, da s svojo prisotnostjo bogatim ta svet, vse ostalo je nepomembno. Ne sprašujem se, koliko časa bom še živel. Kdo pa to lahko ve? Že Prešeren je zapisal: al dneva ne pove nobena pratka.

Žal sem ravno ta verz nedavno uporabil, ko sem dolgoletnega prijatelja s poslovilnim govorom pospremil na zadnjo pot. V primerjavi z njim imam to srečo, da sem še vedno živ in poln življenja. Razveseli me že to, ko zjutraj ugotovim, da sem lahko spal osem ur. Za piko na i so tu še moji prekrasni otroci in vnuki, ki dajejo smisel življenju. Pomembno je, da drug drugemu dajemo, ne da hlastamo za stvarmi. Otrokom moramo dati, kar je najboljše v nas, jim posredovati pozitivna sporočila o življenju in jih navaditi na svet, takšen kot je. Ne pa da jih ujčkamo do 35. leta. Pustiti jim moramo, da živijo svoje življenje. Zdi se mi, da veliko staršev tu dela veliko napako, ker želijo svoje otroke obvarovati pred življenjem. Vendar bolj kot varujejo otroke, večjo škodo jim delajo, ker bodo kasneje v življenju doživljali velike šoke. Meni so ljudje pogosto očitali, da sem preveč liberalen oče.

"Pomembno je, da drug drugemu dajemo, ne da hlastamo za stvarmi"
image
Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej Zasedba predstave Starci.

V kakšnem smislu?

Ker svojih otrok nisem praktično v ničemer omejeval. Jasno, starši moramo otroke zavarovati do te mere, da ne škodijo sebi in drugim ljudem. Obenem pa je naša naloga, da jim dopustimo razvijati svojo ustvarjalnost, igrivost, domišljijo. Danes vem, da je bila moja vzgoja pravilna, ker so vsi trije ljudje. Ni pomembno, kaj kdo dela in koliko je pri tem uspešen. Bistveno je, da vsi znajo živeti in vedo, kaj v življenju šteje. Naš odnos je daleč od klasičnega. Mi smo prijatelji. To je zame vredno več, kot da bi se me otroci izogibali, češ pustimo ta starega, ker bo spet tečnaril.

"Večkrat se spomnim svojih otroških let, verjetno zato, da lažje prepotujem današnji čas"

Tak je klasičen hierahičen odnos v družini. Ko je oče dominanten.

Ja, žal je tega 95 odstotkov v naši družbi. In še nekaj me pri tem podatku vznemirja. Večina ljudi, ko pridejo v starejša leta, pozabi, da so bili tudi oni takšni, ko so bili mlajši. Večkrat se spomnim svojih otroških let, verjetno zato, da lažje prepotujem današnji čas in odnose, ki so v današnji družbi zelo drugačni, kot so bili včasih. Predvsem me žalosti to, da smo izgubili občutek za sobivanje. Ta individualizacija je šla tako daleč, da enostavno nihče več nikogar ne vidi ali pa se raje obrne stran, da se ne bi soočil iz oči v oči. Mladim staršem je najpomembnejše to, kako uspešen bo njihov otrok. To ne velja za vse, da ne bova krivična. A pri nekaterih se že iz vesolja vidi, da jim otrok ne predstavlja nekega veselja, temveč je kot projekt. Resnično se mi smili tak otrok, pri katerem starši poskušajo izživeti svoje ambicije in travme, ker s tem vzgajajo psihosocialnega invalida. Če se ob doživljanju medosebnih odnosov ne bo kaj bistveno spremenilo, je to žal prihodnost naše družbe.

Da smo si na jasnem, nisem tako zelo črnogled. Na koncu vselej narava poskrbi za to, da se stvari znajdejo na pravem mestu. Škoda edino za vse negativne stvari, ki se po nepotrebnem znajdejo vmes, ker bi naše življenje sicer lahko bilo drugačno in predvsem veliko lepše.

image
Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej ”Predvsem me žalosti to, da smo izgubili občutek za sobivanje,” pravi Jože Drabik iz predstave Starci.

Koliko je vaše razmišljanje pogojeno z izkušnjami? Človek z leti dobi tako širok pogled na svet ali ste od nekdaj tako svobodno razmišljali?

Nisem strokovnjak, da bi o tem lahko govoril strokovno. Govorim lahko samo o svojih občutjih, ki pa so, kakršni so. Rad se malo pošalim, da sem že malo moder, ker starosti menda pripada modrost. Sam svojo modrost označim s pol centimetra, pokažem takole, med dvema prstoma.

"Na nek način sem se pomiril s seboj in ta notranji mir mi omogoča, da sem lahko do konca to, kar sem"

Kaj je za vas modrost?

Zame je modrost to, da zmorem z vedenjem, ki mi ga je dalo življenje, in izkušnjami, ki sem jih doslej pridobil, razumeti neko situacijo. Če jo razumem, se nanjo znam tudi pravilno odzvati.

Vsi igralci v predstavi ste zelo izrazni, vsak na svoj unikaten način. Tudi po razmišljanju se zdi, da nekoliko odstopate od povprečnega starejšega uma v naši družbi?

V šali smo se že poimenovali Sedem veličastnih, kar se mi zdi simpatičen izraz za to našo druščino. Kar mene najbolj fascinira pri tej zasedbi, ki sem se ji pridružil naknadno, je to, kako varnega se počutim v njej že od samega začetka. Zato sem se tudi uspel takoj odpreti in do konca razgaliti. To, kar dam v predstavi, je resnično razgaljenje do konca.

image
Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej Sam svojo modrost označim s pol centimetra, pokažem takole, med dvema prstoma, se pošali amaterski igralec Gledališča Glej.
Gledališče Glej je najstarejše neodvisno avtorsko gledališče pri nas, saj bodo v naslednjem letu praznovali 50-letnico. Spodbujajo predvsem delo mladih avtorjev ter raziskave novih gledaliških razsežnosti.
Več o predstavah si lahko preberete na: www.glej.si.

Preberite pogovor z režiserjema predstave Starci v članku Staranje je proces, v katerem se nahajamo vsi.

Anketa

Kako se sprostite?

Sudoku