Na valentinovo s Čolo
Priljubljeni 67-letni pevec Zdravko Čolić bo nastopil na valentinovem koncertu v ljubljanskih Stožicah, kjer bo proslavil tudi svojo štiridesetletnico glasbene kariere, v kateri je ustvaril ogromno glasbenih hitov.
Koncert v okviru turneje Ono malo sreče (Tisto malo sreče) bo 14. februarja. "Veselim se valentinovega koncerta," pravi popularni Čola, ki pogosto pride v Slovenijo tudi zasebno, ker je navdušen nad lepotami naše dežele in prijaznimi ljudmi. "Slovenija je lepa dežela. Tu imam prijatelje, ki niso iz mojega posla, z njimi se zelo rad družim. Tako bo tudi na koncertu v Stožicah. Neizmerno sem vesel, da bom dan zaljubljenih preživel v objemu Slovencev, ki so zelo topel narod."
Razkril je podrobnosti o težko pričakovanem koncertu v Ljubljani. Znano je namreč, da Čolić na svojih koncertih vedno poskrbi za nepozabno atmosfero. "Veliko časa je minilo od mojega zadnjega koncerta v Ljubljani, ki je bil na odprtem, spomnim se, da je takrat deževalo; še več časa je minilo od mojega zadnjega koncerta v Stožicah, ki je bil decembra leta 2011. Iskreno se že veselim srečanja s slovenskimi poslušalci. Verjamem, da bomo vsi uživali v pesmih in dobrem vzdušju."
Čola slovi po razpoznavnem glasu, nalezljivi energiji in emocijah. Glede na to, da so njegovo turnejo označili tudi kot izjemno srečno, saj so obiskovalci od prvega do zadnjega takta njegovega koncerta nasmejani in pojejo z njim, je še toliko večje veselje, da bo megazvezdnik nastopil v Stožicah prav na dan zaljubljenih. Poslušalci bodo na koncertu slišali njegove največje hite, kot so Esma, Pjevam danju, pjevam noču, Ti si mi u krvi, Pusti pusti modu, Glavo luda, Kao moja mati - pa do aktualnih hitov Mala, Kuća puna naroda in Ono malo sreće, Ničeg nije bilo izmedju nas ...
Mladi Čolić je bil dejaven v jugoslovanskem mladinskem športu, vmes se je učil šlager uspešnic, ki so v šestdesetih letih dominirale na jugoslovanskih in italijanskih glasbenih festivalih. Prvič je nastopil na javni prireditvi, ko mu je bilo komaj 17 let. To je bilo na črnogorski obali. Zaradi tamkajšnjega uspeha se je v domačem Sarajevu, kjer se je rodil in odraščal, začel resneje ukvarjati z glasbo. Svojo prvo skupino Mladi i lijepi (Mladi in lepi) je kmalu zamenjal za bolj uveljavljene Ambasadore, leta 1971 se je kot dvajsetletnik preselil v Beograd, kjer je sodeloval kot vokal Korni grupe. Čolićeva solo kariera se je začela neposredno zatem na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone leta 1972. Sledili so nastopi na glasbenih festivalih po Jugoslaviji in nato turneja po Sovjetski zvezi skupaj s sarajevskimi Indexi in drugimi jugoslovanskimi izvajalci. Leta 1973 je Čolić kot predstavnik Jugoslavije nastopil na evrovizijskem tekmovanju s pesmijo Gori vatra.
Njegov prvi album Ti i ja je izšel leta 1975 s hitoma Živiš u oblacima in Druže Tito, mi ti se kunemo. V naslednjih letih so sledili veliki koncerti, med njimi Čolićev nastop na stadionu Crvene zvezde pred 70 tisoč poslušalci. Zaradi svojih plesnih nastopov na odru so mu rekli jugoslovanski John Travolta.
V osemdesetih se je iz Sarajeva preselil v Ljubljano, kjer je sodeloval z Goranom Bregovićem, kasneje se je preselil v Zagreb, tik pred razpadom Jugoslavije pa v Beograd, kjer z družino živi še danes. Vojne razmere po razpadu Jugoslavije so tako kot številnim drugim glasbenikom na jugoslovanskem prostoru tudi Čoliću prekinile glasbeno kariero. Vendar se je uspešno vrnil leta 1997 z albumom Kad bi moja bila. Leta 2010 je nastopil na sarajevskem Koševu pred 60 tisoč ljudmi, leto kasneje na beograjskem Ušću pred 100 tisoč ljudmi. Njegovi veliki koncerti so bili organizirani tudi po drugih prestolnicah nekdanje Jugoslavije, med drugim v Ljubljani leta 2011.
Kolumna: Kosilnica za kosilo
Kosim, torej sem. Prvega smo sredi vasi častili delo in boga Dionizija in pokali s plinom bolj kot za veliko noč, drugega smo mi, delovno ljudstvo kapitalistične nefederativne dežele Slovenije, vzeli v roke kosilnice in zahrumeli kor Hitlerjevi mitraljezi v bitki za Stalingrad. Že sem razmišljal, ali bi nas kolektivno samoovadil na številko 113, iz gole radovednosti, ali se bo policiji dalo ukrepati ali pa spet štrajka. Iz previdnosti sem se raje prej pozanimal, kako je zdaj s to košnjo, zaradi katere preostali vpleteni nekosači ne morejo v miru preživljati prostega časa. Kaj hitro sem spoznal - po Sokratovo - da vem, da nič ne vem. S kosilnico, škropilnico in žago lahko brnim, kadar se mi zahoče. Le ponoči moramo dati mir, kar pa nam čez petdeset, ki zaspimo v drugem polčasu lige prvakov, itak ni pretežko; žene lahko pritrdijo.
Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju iz leta 2006 zgolj navaja, da hrupa ne smemo povzročati med 22. in 6. uro zjutraj, velja za vse dni v letu. Ta uredba je povozila prejšnji občinski odlok o javnem redu in miru, ki je dovoljeval uporabo motečih drdrajočih kosilnic in motork le od ponedeljka do sobote med 8. in 19. uro. Torej so bili prazniki in nedelje izvzeti iz krhanja dobrososedskih odnosov.
Imel sem ta privilegij, da sem prej stanoval v bloku. Tako poznam stresen občutek, ko zgornji, spodnji, levi ali desni sosed po stanovanju vrta dan in noč, kot bi v afriškem rudniku iskal diamante in jih nikoli našel. Ali pa tisti prijetni občutek, ko smo kot najstniki, sami doma, nabijali muziko v jutranje ure, da smo predramili več nadstropij hkrati. In so, jasno, klicali miličnike.
Predlagam, da poenotimo neživljenjsko uredbo o hrupu in vsi kosimo izključno ob nedeljah in praznikih; in to zgolj po jutranji maši do nedeljskega kosila. Ogorčene klice občanov na občino in policijo bi eliminirali pa tudi živci bi manj trpeli, če bi v enem letu lahko kosili le okoli 65 dni (nedelje plus dela prosti praznični dnevi) - naj bo nova uredba stvar brezplačnega facebook dogovora, ne kakšnega brezveznega referenduma, vrednega tri milijone evrov.
Kolumna: Tudi vegetirati je živeti
Življenje ima res neverjetno moč, a se, po drugi strani, včasih hipoma konča.
Vedno znova me presenečajo rastline. Zdijo se mi kar malo prezrta vrsta živih bitij. A kakor za koga, botaniki bi verjetno trdili ravno obratno. Večini ljudem so verjetno bližje živali. Koliko imamo po domovih hišnih ljubljenčkov?! Lončnic tudi, seveda, ampak te zalivamo, včasih presadimo, se veselimo njihovih cvetov ali lepe rasti, z živalmi pa se igramo, jih crkljamo, v pretirani obliki jih imajo nekateri že skoraj za partnerje. Ko jih stisnemo k sebi, so to topli mucki ali psi, za razne plazilce bi to le težko rekel, pa vendar. Izvedel sem celo za primer zlate ribice, ki je priplavala h gladini, da bi jo kdo čohal po glavi, pa se nam zdijo ribe precej nedovzetna bitja, ki ne kažejo čustev ali želje po bližini. Ampak še težje bi to rekli za rastline. Tam so in rastejo, to je vse. Moj benjamin še nikoli ni sklonil vršička in vej, ko sem bil čustveno na dnu, ni se nagnil k meni, kadar sem se usedel v njegovo bližino. Pač bitje kot bitje, ki je živo, ki potrebuje zemljo in vodo in svetlobo za preživetje.
Zadnje čase smo lahko prebrali kar nekaj, vsaj zame, osupljivih dejstev iz življenja rastlin, ki postavljajo rastline bolj ob bok živalim, ki so bolj živi ali živahni organizmi. Še izraz vegetirati imamo, ki opisuje nekoga, ki je kot rastlina. Rastline se skušajo braniti pred živalmi, ki jih napadajo, kot je, na primer, lubadar, ali pa akacije, ki jim žirafe obirajo listje, in podobno. Komunicirajo preko gliv med koreninskimi sistemi in še kaj bi se našlo. A daleč od tega, da bi to mi lahko zaznali in z rastlinami na neki način komunicirali. Tu ni čustev, bolečine - ali pa tega morda še ne vemo?
A vendarle postajajo rastline v mojih očeh drugačne, kot sem jih dojemal večino svojega življenja. Drevo, na primer, ni več "rastlina, ki vegetira", ampak vse kaj drugega. Če pogledamo podrobneje, imajo rastline neverjetno moč preživetja. Kar poglejte, kje vse poganjajo! Sredi asfalta, ali pa japonski dresnik, kot ena, vsaj po mojem znanju, bolj vitalnih in vzdržljivih rastlin tu okoli nas. Prodre skozi stene, skozi tla in požene sredi dnevne sobe. Prav neverjetno!
Namesto da bi nas očarala njegova življenjska sila, smo jezni nanj, ga preganjamo in rečemo, da dela škodo, in ga uničujemo. Po pravilih evolucije je, po mojem, eden od zmagovalcev. Polomljeno drevo zlepa ne bo umrlo. Razni pleveli, če jim sploh lahko tako rečemo - to je pač poimenovanje strogo s človeškega stališča - silijo ven vsepovsod, pa če jih porežemo, se ne vdajo …
Če pa se pes močno poškoduje, morda ne bo preživel. Ali pa jež, lisica, lastovka, pingvin … Ja, rastline nas v tem prekašajo. In smo jim dolžni malo več spoštovanja in zavedanja, da so nam nekako enakopravne partnerice na tem planetu.
