Molk. Res prvo in najboljše protikrizno zdravilo?

Jelka Zupanič, 12.1.2019

Kdo lahko jamči, da krize res ne bo več na spregled, če bomo besedo izbrisali iz besednjaka.

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek je bil ta hip zadnji, ki je medijem očital, da zganjajo histerijo, ker bralce, poslušalce in gledalce obveščajo, ali ima vse bolj pogosto napovedovanje prihoda nove krize kaj teže ali ne. Bilo je v torek. Rokavico je minister medijem zalučal v obraz pred izbrano publiko gospodarstvenikov, ki so prišli prisluhnit, ali je na obzorju nova gospodarska kriza ali ne, napovedovalcem prihodnosti z Inštituta za strateške rešitve. Ter seveda Počivalšku, svojemu ministru. In zakaj govorimo o rokavici, ki je priletela v obraz medijem? Ker je gospodarski minister predstavnici sedme sile takole odgovoril, ali ima Slovenija pripravljen načrt, kako bo ravnala, če bo znašla v primežu ognjenih zubljev:

Toliko se o njej govori, da bo

"Optimist sem. Za nami je štiriletno obdobje dejanskega prehoda iz recesije v stabilno gospodarsko rast, ki je v vsakem od teh štirih let presegala tri odstotke in je bila nad povprečjem EU, lansko leto pa smo zaključili z vrhunskim rezultatom. Vsi ti rezultati temeljijo v največji meri na izvozu slovenskega gospodarstva. Kar naredimo v blagu in storitvah, v 80 odstotkih izvozimo, seveda pa to ne pomeni, da 80 odstotkov bruto domačega proizvoda ustvari izvoz. Toda od teh 80 odstotkov izvoza gre 80 odstotkov v EU. V zadnjem obdobju pa moram reči, da smo kljub vsemu, vsaj za mene, priča histeriji. Skratka - rekel bom pavšalno - mediji hočete imeti krizo, in jo bomo dobili. Toliko se o njej govori, da se bo pač res morala zgoditi. Ampak šalo na stran."

“... mediji hočete imeti krizo, in jo bomo dobili ...”

Nekdaj bi ministrova rokavica pomenila, da je medije pozval na dvoboj. A danes so mušketirji le še romantični spomin na daljno preteklost, ko je bila beseda dovolj, da je zaradi razžalitve tekla kri in so zaradi prebodenih src tudi ugašala življenja. Izrečene besede pa so še topovi. Za tiste, sporočene s pametnim telefonom, se celo zdi, da so zamenjale sablje in muškete, četudi telefoni niti najmanj ne spominjajo na orožje. Prej bi rekli, da so naši ljubljenčki. A če vzame pametni telefon v roke pomemben državnik, kakršen je ameriški predsednik Donald Trump, in tvitne 280 znakov, lahko po prepričanju strokovnjakov njegovih nekaj stavkov zamaje svetovno ekonomijo. Njegova beseda, ki ji očitno politiki in ekonomisti po svetu verjamejo, ne glede na to, kako malo verjetna se zdi, lahko udari kot bomba. Takoj in povsod hkrati. Menda lahko celo zapečati usodo milijonov ljudi, ki bi se čisto nič krivi znašli v določenem hipu prav tam, kjer denimo brexit nažira posel, najdišče nafte budi nove naložbene upe, sovražni prevzem podjetja povečuje svetovni delež, nova tehnologija diha za ovratnik tisočim delavcev ...

Kriza je ta hip premočna beseda

Da imajo danes besede tako moč, ve tudi gospodarski minister Počivalšek. Zato je kar sam, potem ko je postavil šalo o medijski krizni histeriji na stran, nadaljeval: "Nevarnosti v prihodnjem obdobju je več, ključni pa sta dve ..." Kar zaskrbljeno je priznal, da "na našega zeta ne moremo vplivati", četudi je tveganj zaradi trgovinske vojne obilo in še ni odgovora, kaj bo s carinami na evropske avtomobile, kar bi prizadelo tudi nas. Na trenutno pomanjkanje delavcev v naših podjetjih pa lahko vplivamo sami. Seveda, če bi okoli 20 tisoč od 76 tisoč prijavljenih na zavodu za zaposlovanje vendarle raje zagrabilo delo kot socialno pomoč, če bi lahko ob pokojnini z delom spet služili upokojenci, če bi prišlo k nam delat še več tujcev in če bi študenti tudi pri nas po prvi bolonjski stopnji zapustili šolske klopi in šli delat. Besede kriza minister ni omenil. Po njej pri nas tako še ne diši.

Kdaj je torej pravi čas za pisanje o tem, ali se časi debelih krav prevešajo v čase suhih krav? Je mogoče bolje govoriti o ciklih razcvetanja in ohlajanja gospodarstva, ki da sta v kapitalističnem ekonomskem sistemu tako naravna kot luna na nebu ponoči in sonce podnevi? Le da nihanj gospodarskih ciklov v nasprotju z vremenarji, ki vsak dan napovejo, kdaj bo sonce zašlo, ekonomisti ne napovedujejo niti približno tako natančno, ko pa so razmere v gospodarstvu odvisne od človeka in njegovega ravnanja. Ali pa se moramo, da ne bi podžigali histerije, izogibati le besedi kriza, ker je spomin na nedavno še preveč živ?

Naslednja globalna finančna kriza bo izbruhnila leta 2020, napovedujejo strokovnjaki investicijske banke JP Morgan, a bodo njene posledice manj pogubne kot leta 2008.
Predsednik republike Borut Pahor je za Večer spomnil, da je pred zmago na volitvah 2008 opozarjal, da se bližamo hudi gospodarski negotovosti, ko mnogi niso hoteli videti nekaterih znakov.
Da je verjetnost globalne recesije zanemarljiva, ocenjuje glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc, saj hitra rast Kitajske in ZDA znižuje verjetnost, da bi se svetovno gospodarstvo zmanjšalo.
Predsednik uprave Petrola Tomaž Berločnik verjame, da bo leto 2019 uspešno.
Dr. Franjo Štiblar si na vprašanje, ali bo kriza, odgovarja, da se nabirajo znaki poslabšanja gospodarskih razmer, kako močno bo zmanjšanje in kdaj, pa ne ve nihče.

Ker ne vemo, kdo lahko jamči, da krize res ne bo več na spregled, če bomo besedo izbrisali iz besednjaka, s tem ne bomo izgubljali energije. Tudi zato ne, ker je težko pozabiti, koliko let po izbruhu zadnje krize – ne pozabimo, po tisti v letu 1929 najhujše doslej - smo še verjeli, da nam gre slabo, četudi smo vsak dan posebej celo na lastni koži občutili, da nam gre bolje. Celo precej bolje, ko pa smo bili večinoma že več let zapored spet na daljših počitnicah, ko pa smo si kupovali nove avtomobile in imeli tudi več kot dovolj drugih dokazov, da vztraja slabo le še v naših glavah. V našem spominu pa je ostajalo slabo živo za vsak primer. Da se ne bi spet opekli. In tudi zato, ker so direktorji in politiki zmeraj, ko so se pohvalili, koliko dobička ali rasti so pridelali, požugali še, da bo spet prišla kriza. Najbrž zato, da si ne bi ljudje zaželeli več. Tako se je tudi lahko zgodilo, da so podjetja – kot jih je pokaral gospodarski minister – zaspala in po slovesu krize pozabila dvigniti delavcem plače, četudi so jim uhajali na delo v Avstrijo prav zaradi tamkaj višjih plač. Raje so tarnala in vila roke, ker iz dneva v dan težje najdejo usposobljene delavce, vedoč, da niso več pripravljeni delati za nizke plače. Ali pa so jih namesto zaposlitve pošiljala za tri mesece na zavod, ker da jih bodo zaposlila, ko bodo prinesli subvencijo. Predvsem pa so čakala na državo, da je omogočila večje zaposlovanje tujcev. Zlasti iz držav, koder so delavci vajeni delati za nižje plače. In so pripravljeni med gastarbajterstvom živeti življenje, ki je na meji minimalnega standarda.

Dobro je vedeti, kaj prihaja

Bivša kriza je torej vodilnim v podjetjih in njihovim lastnikom – ne pozabimo, da je zdaj veliko več podjetij v lasti tujcev – tako zlezla pod kožo, da so ob preštevanju višjih dobičkov skoraj pozabili na bogatejše plačilo svojih delavcev. K dobrim gospodarskim rezultatom pač sodijo tudi dobre plače. A se je morala podjetjem zgoditi Levica, da so to opazila. Vsaj najmanj plačanim delavcem je popravila plače, seveda z zakonom, ki so ga podprle koalicijske stranke, zato delajo ti delavci danes za slabih 30 evrov višjo neto minimalno plačo.

Da je decembra v Sloveniji dvig minimalca že sovpadal s precej znižanimi gospodarskimi napovedmi, ki so še zmeraj dvakratnik povprečnih evropskih, z obeti o ohlajanju gospodarske rasti, s podatki o zmanjševanju naročil, o upadanju potrošniškega optimizma in kar je še podobnih znakov, da se z rastjo nekaj dogaja, pa je navadno dejstvo. Hoteli ali ne, iz dneva v dan so se zlasti od lanske jeseni naprej kopičili bolj ali manj zanesljivimi znaki, da je konjunktura trčila v strop. Gospodarstvo se mora pripraviti na pojemanje gospodarske sape. Država tudi. Je lahko torej pisanje o tem razpihovanje negotovosti, ki ljudi sili najprej k previdnosti, že naslednji hip pa k varčevanju, kar prej ali slej udari podjetja in tudi državo?

Previdno z rebalansom
Fiskalni svet: "Gospodarska rast je lani ostala visoka, a se je skladno z napovedmi upočasnila. Fiskalni svet ocenjuje, da je bil vrh gospodarskega cikla dosežen na prehodu v leto 2018. Tveganja za še občutnejšo upočasnitev rasti v letu 2019 od napovedi, na katerih so osnovani zadnji proračunski dokumenti, se povečujejo. Tveganja izhajajo zlasti iz negotovosti v mednarodnem okolju, ki lahko pomembno vpliva na gospodarske razmere v majhnem odprtem gospodarstvu, kot je Slovenija."

Spraševanju, ali je nevarno tudi zgolj govorjenje o ohlajanju gospodarstva, ne bomo posvečali posebne pozornosti. Opisovanje pojavov, pa četudi so le prve lastovke, ki še ne prinašajo pomladi, je sestavni del drobcev resnice, ki tvorijo vsako količkaj verodostojno medijsko zgodbo. Zato se novinarji čudijo, če kdo reče, da mediji zdaj z opisovanjem mednarodnih in domačih tveganj sejejo negotovost, kaj bo. Seveda je ne. Poročajo le o nekaj nižjih pričakovanih gospodarskih rasteh od minulih. Ohlajanje gospodarstva je pač merljivo. Drži pa, da je treba običajno na podatke statistike počakati kak mesec, dva ali tri. Drugače je z napovedmi. Te so vse po vrsti Sloveniji lani jeseni nižale obete za rast. Pa zato nad njimi nismo zamahnili z roko. Želimo si jih, da se lahko na morebitne manj ugodne čase pripravimo. Tako v podjetjih kot v državi in državljani doma. Ko statistiki po nekaj mesecih izmerijo padce, ki jih vsi prej omenjeni sproti čutijo, je namreč za ukrepe običajno že pozno.

Kaj budi zaupanje in kaj pričakujemo

Trditvi, da gre državi dobro in je ta hip tudi po zaslugi ljudem všečnih potez nove vlade Marjana Šarca v dobri kondiciji, lahko verjamemo. Četudi ne smemo pozabiti na krepko višji javni dolg, kot smo ga imeli pred krizo, in ne preslišati opozoril fiskalnega sveta, da mora dati država ob rebalansu več na stran za slabe čase, četudi ji to ne diši. Tudi podjetja so polovico manj zadolžena, kot so bila leta 2008. Tudi zadolženost gospodinjstev je nizka in njihovi prihranki visoki. V novo leto smo zakorakali tudi z bolj polnimi javnimi blagajnami, saj smo lani vplačali kar milijardo evrov več davščin in prispevkov kot leto pred tem. Dohodnine kar krepkih enajst odstotkov več, kar je tudi zasluga rekordne zaposlenosti. Podjetja so plačala za desetino več davka na dobiček. Zagotovo je mogoče verjeti tudi napovedim, da nas vsaj še nekaj mesecev ni treba biti strah, le gospodarska rast bo namesto več kot štiriodstotna po napovedih za okoli polovico odstotka nižja.

image
Natalija Jurše

Po petih letih zelo hitre gospodarske rasti in v času, ko delovna mesta še niso ogrožena, pa tudi državljani pričakujemo več. Predvsem več volje in pripravljenosti oblasti za spremembe v delovanju države. Dovolj imamo novih in novih analiz, katerih služb ne potrebujemo več. Naveličani smo pretirane birokracije. Še zlasti tiste, katere edini smisel obstoja je - vsaj zdi se tako – da bo nekega uradnika pripeljala do pokoja. Papirologije samo zato, da bi lahko v miru dočakali pokoj, zares ne potrebujemo, nas pa kdaj v svojih poskusih, da bi bili učinkoviti, tudi nasmejejo. Denimo s stavkom: "Oddaja ponudbe je možna vsak dan, do porabe razpoložljivih sredstev, najdlje do 31. 7. 2019 do 14.45, ko se izteče skrajni rok za predložitev ponudb." O davčni reformi tudi nima smisla izgubljati besed. A če že ne moremo prenehati z uničujočim pačenjem davčne zakonodaje, da bi nam prinesla še malo višje neto plače, vsaj ne nagajajmo več upokojencem, ki bi še radi delali in plačevali davke. Čas je zrel tudi za odločitev, katere in kolikšne subvencije bo država podeljevala, saj podjetja v bankah tako rekoč ne jemljejo več posojil.

Razlika med 2008 in 2018
Zdravko Počivalšek, gospodarski minister: "Kakšna je razlika med 2008 in 2018? Zdaj so naša podjetja zdrava, manj zadolžena, izvozno usmerjena, tudi investirala so maksimalno racionalno, zato verjamem, da so dosti bolj pripravljena na morebitne padce v prihodnje. Mi pa pripravljamo analizo in spodbujamo podjetja, da disperzirajo naš izvoz, da ne bo šlo kar 80 odstotkov celotnega izvora le v EU. Z ukrepi poskušamo spraviti izvoz na drugih trgih na višjo raven, da bo tudi tveganje zaradi takih in drugačnih problemov v prihodnje manjše."

Ali se nam bodo želje uresničile, ne vemo. Edino, kar lahko po vsem povedanem z gotovostjo ugotovimo, je, da vsako pisanje o recesiji pušča sledi. Na papirju takoj trajne, v naših glavah pa v začetku še nejeverne, saj so denarnice še polne in smo si pravkar namenili izpolniti še eno željo. A verjemite, ko oči desetič preberejo, da bo morda čez leto ali dve spet potrkala na vrata recesija, možgani vse težje dvomijo, da so oči spet videle narobe. Zato bomo sproti spremljali, kaj se dogaja doma in v svetu, da bomo spremembe pričakali ne le pripravljeni, ampak tudi prepričani, da jih bomo izkoristili sebi v prid. Dušan Olaj iz Duola je storil tako. Ker mu je posel cvetel, ko so v minulih letih vsi tarnali, je rad rekel: "Če je to kriza, naj kar traaaaja."

Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku

Molk. Res prvo in najboljše protikrizno zdravilo?

Jelka Zupanič, 12.1.2019

Kdo lahko jamči, da krize res ne bo več na spregled, če bomo besedo izbrisali iz besednjaka.

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek je bil ta hip zadnji, ki je medijem očital, da zganjajo histerijo, ker bralce, poslušalce in gledalce obveščajo, ali ima vse bolj pogosto napovedovanje prihoda nove krize kaj teže ali ne. Bilo je v torek. Rokavico je minister medijem zalučal v obraz pred izbrano publiko gospodarstvenikov, ki so prišli prisluhnit, ali je na obzorju nova gospodarska kriza ali ne, napovedovalcem prihodnosti z Inštituta za strateške rešitve. Ter seveda Počivalšku, svojemu ministru. In zakaj govorimo o rokavici, ki je priletela v obraz medijem? Ker je gospodarski minister predstavnici sedme sile takole odgovoril, ali ima Slovenija pripravljen načrt, kako bo ravnala, če bo znašla v primežu ognjenih zubljev:

Toliko se o njej govori, da bo

"Optimist sem. Za nami je štiriletno obdobje dejanskega prehoda iz recesije v stabilno gospodarsko rast, ki je v vsakem od teh štirih let presegala tri odstotke in je bila nad povprečjem EU, lansko leto pa smo zaključili z vrhunskim rezultatom. Vsi ti rezultati temeljijo v največji meri na izvozu slovenskega gospodarstva. Kar naredimo v blagu in storitvah, v 80 odstotkih izvozimo, seveda pa to ne pomeni, da 80 odstotkov bruto domačega proizvoda ustvari izvoz. Toda od teh 80 odstotkov izvoza gre 80 odstotkov v EU. V zadnjem obdobju pa moram reči, da smo kljub vsemu, vsaj za mene, priča histeriji. Skratka - rekel bom pavšalno - mediji hočete imeti krizo, in jo bomo dobili. Toliko se o njej govori, da se bo pač res morala zgoditi. Ampak šalo na stran."

“... mediji hočete imeti krizo, in jo bomo dobili ...”

Nekdaj bi ministrova rokavica pomenila, da je medije pozval na dvoboj. A danes so mušketirji le še romantični spomin na daljno preteklost, ko je bila beseda dovolj, da je zaradi razžalitve tekla kri in so zaradi prebodenih src tudi ugašala življenja. Izrečene besede pa so še topovi. Za tiste, sporočene s pametnim telefonom, se celo zdi, da so zamenjale sablje in muškete, četudi telefoni niti najmanj ne spominjajo na orožje. Prej bi rekli, da so naši ljubljenčki. A če vzame pametni telefon v roke pomemben državnik, kakršen je ameriški predsednik Donald Trump, in tvitne 280 znakov, lahko po prepričanju strokovnjakov njegovih nekaj stavkov zamaje svetovno ekonomijo. Njegova beseda, ki ji očitno politiki in ekonomisti po svetu verjamejo, ne glede na to, kako malo verjetna se zdi, lahko udari kot bomba. Takoj in povsod hkrati. Menda lahko celo zapečati usodo milijonov ljudi, ki bi se čisto nič krivi znašli v določenem hipu prav tam, kjer denimo brexit nažira posel, najdišče nafte budi nove naložbene upe, sovražni prevzem podjetja povečuje svetovni delež, nova tehnologija diha za ovratnik tisočim delavcev ...

Kriza je ta hip premočna beseda

Da imajo danes besede tako moč, ve tudi gospodarski minister Počivalšek. Zato je kar sam, potem ko je postavil šalo o medijski krizni histeriji na stran, nadaljeval: "Nevarnosti v prihodnjem obdobju je več, ključni pa sta dve ..." Kar zaskrbljeno je priznal, da "na našega zeta ne moremo vplivati", četudi je tveganj zaradi trgovinske vojne obilo in še ni odgovora, kaj bo s carinami na evropske avtomobile, kar bi prizadelo tudi nas. Na trenutno pomanjkanje delavcev v naših podjetjih pa lahko vplivamo sami. Seveda, če bi okoli 20 tisoč od 76 tisoč prijavljenih na zavodu za zaposlovanje vendarle raje zagrabilo delo kot socialno pomoč, če bi lahko ob pokojnini z delom spet služili upokojenci, če bi prišlo k nam delat še več tujcev in če bi študenti tudi pri nas po prvi bolonjski stopnji zapustili šolske klopi in šli delat. Besede kriza minister ni omenil. Po njej pri nas tako še ne diši.

Kdaj je torej pravi čas za pisanje o tem, ali se časi debelih krav prevešajo v čase suhih krav? Je mogoče bolje govoriti o ciklih razcvetanja in ohlajanja gospodarstva, ki da sta v kapitalističnem ekonomskem sistemu tako naravna kot luna na nebu ponoči in sonce podnevi? Le da nihanj gospodarskih ciklov v nasprotju z vremenarji, ki vsak dan napovejo, kdaj bo sonce zašlo, ekonomisti ne napovedujejo niti približno tako natančno, ko pa so razmere v gospodarstvu odvisne od človeka in njegovega ravnanja. Ali pa se moramo, da ne bi podžigali histerije, izogibati le besedi kriza, ker je spomin na nedavno še preveč živ?

Naslednja globalna finančna kriza bo izbruhnila leta 2020, napovedujejo strokovnjaki investicijske banke JP Morgan, a bodo njene posledice manj pogubne kot leta 2008.
Predsednik republike Borut Pahor je za Večer spomnil, da je pred zmago na volitvah 2008 opozarjal, da se bližamo hudi gospodarski negotovosti, ko mnogi niso hoteli videti nekaterih znakov.
Da je verjetnost globalne recesije zanemarljiva, ocenjuje glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc, saj hitra rast Kitajske in ZDA znižuje verjetnost, da bi se svetovno gospodarstvo zmanjšalo.
Predsednik uprave Petrola Tomaž Berločnik verjame, da bo leto 2019 uspešno.
Dr. Franjo Štiblar si na vprašanje, ali bo kriza, odgovarja, da se nabirajo znaki poslabšanja gospodarskih razmer, kako močno bo zmanjšanje in kdaj, pa ne ve nihče.

Ker ne vemo, kdo lahko jamči, da krize res ne bo več na spregled, če bomo besedo izbrisali iz besednjaka, s tem ne bomo izgubljali energije. Tudi zato ne, ker je težko pozabiti, koliko let po izbruhu zadnje krize – ne pozabimo, po tisti v letu 1929 najhujše doslej - smo še verjeli, da nam gre slabo, četudi smo vsak dan posebej celo na lastni koži občutili, da nam gre bolje. Celo precej bolje, ko pa smo bili večinoma že več let zapored spet na daljših počitnicah, ko pa smo si kupovali nove avtomobile in imeli tudi več kot dovolj drugih dokazov, da vztraja slabo le še v naših glavah. V našem spominu pa je ostajalo slabo živo za vsak primer. Da se ne bi spet opekli. In tudi zato, ker so direktorji in politiki zmeraj, ko so se pohvalili, koliko dobička ali rasti so pridelali, požugali še, da bo spet prišla kriza. Najbrž zato, da si ne bi ljudje zaželeli več. Tako se je tudi lahko zgodilo, da so podjetja – kot jih je pokaral gospodarski minister – zaspala in po slovesu krize pozabila dvigniti delavcem plače, četudi so jim uhajali na delo v Avstrijo prav zaradi tamkaj višjih plač. Raje so tarnala in vila roke, ker iz dneva v dan težje najdejo usposobljene delavce, vedoč, da niso več pripravljeni delati za nizke plače. Ali pa so jih namesto zaposlitve pošiljala za tri mesece na zavod, ker da jih bodo zaposlila, ko bodo prinesli subvencijo. Predvsem pa so čakala na državo, da je omogočila večje zaposlovanje tujcev. Zlasti iz držav, koder so delavci vajeni delati za nižje plače. In so pripravljeni med gastarbajterstvom živeti življenje, ki je na meji minimalnega standarda.

Dobro je vedeti, kaj prihaja

Bivša kriza je torej vodilnim v podjetjih in njihovim lastnikom – ne pozabimo, da je zdaj veliko več podjetij v lasti tujcev – tako zlezla pod kožo, da so ob preštevanju višjih dobičkov skoraj pozabili na bogatejše plačilo svojih delavcev. K dobrim gospodarskim rezultatom pač sodijo tudi dobre plače. A se je morala podjetjem zgoditi Levica, da so to opazila. Vsaj najmanj plačanim delavcem je popravila plače, seveda z zakonom, ki so ga podprle koalicijske stranke, zato delajo ti delavci danes za slabih 30 evrov višjo neto minimalno plačo.

Da je decembra v Sloveniji dvig minimalca že sovpadal s precej znižanimi gospodarskimi napovedmi, ki so še zmeraj dvakratnik povprečnih evropskih, z obeti o ohlajanju gospodarske rasti, s podatki o zmanjševanju naročil, o upadanju potrošniškega optimizma in kar je še podobnih znakov, da se z rastjo nekaj dogaja, pa je navadno dejstvo. Hoteli ali ne, iz dneva v dan so se zlasti od lanske jeseni naprej kopičili bolj ali manj zanesljivimi znaki, da je konjunktura trčila v strop. Gospodarstvo se mora pripraviti na pojemanje gospodarske sape. Država tudi. Je lahko torej pisanje o tem razpihovanje negotovosti, ki ljudi sili najprej k previdnosti, že naslednji hip pa k varčevanju, kar prej ali slej udari podjetja in tudi državo?

Previdno z rebalansom
Fiskalni svet: "Gospodarska rast je lani ostala visoka, a se je skladno z napovedmi upočasnila. Fiskalni svet ocenjuje, da je bil vrh gospodarskega cikla dosežen na prehodu v leto 2018. Tveganja za še občutnejšo upočasnitev rasti v letu 2019 od napovedi, na katerih so osnovani zadnji proračunski dokumenti, se povečujejo. Tveganja izhajajo zlasti iz negotovosti v mednarodnem okolju, ki lahko pomembno vpliva na gospodarske razmere v majhnem odprtem gospodarstvu, kot je Slovenija."

Spraševanju, ali je nevarno tudi zgolj govorjenje o ohlajanju gospodarstva, ne bomo posvečali posebne pozornosti. Opisovanje pojavov, pa četudi so le prve lastovke, ki še ne prinašajo pomladi, je sestavni del drobcev resnice, ki tvorijo vsako količkaj verodostojno medijsko zgodbo. Zato se novinarji čudijo, če kdo reče, da mediji zdaj z opisovanjem mednarodnih in domačih tveganj sejejo negotovost, kaj bo. Seveda je ne. Poročajo le o nekaj nižjih pričakovanih gospodarskih rasteh od minulih. Ohlajanje gospodarstva je pač merljivo. Drži pa, da je treba običajno na podatke statistike počakati kak mesec, dva ali tri. Drugače je z napovedmi. Te so vse po vrsti Sloveniji lani jeseni nižale obete za rast. Pa zato nad njimi nismo zamahnili z roko. Želimo si jih, da se lahko na morebitne manj ugodne čase pripravimo. Tako v podjetjih kot v državi in državljani doma. Ko statistiki po nekaj mesecih izmerijo padce, ki jih vsi prej omenjeni sproti čutijo, je namreč za ukrepe običajno že pozno.

Kaj budi zaupanje in kaj pričakujemo

Trditvi, da gre državi dobro in je ta hip tudi po zaslugi ljudem všečnih potez nove vlade Marjana Šarca v dobri kondiciji, lahko verjamemo. Četudi ne smemo pozabiti na krepko višji javni dolg, kot smo ga imeli pred krizo, in ne preslišati opozoril fiskalnega sveta, da mora dati država ob rebalansu več na stran za slabe čase, četudi ji to ne diši. Tudi podjetja so polovico manj zadolžena, kot so bila leta 2008. Tudi zadolženost gospodinjstev je nizka in njihovi prihranki visoki. V novo leto smo zakorakali tudi z bolj polnimi javnimi blagajnami, saj smo lani vplačali kar milijardo evrov več davščin in prispevkov kot leto pred tem. Dohodnine kar krepkih enajst odstotkov več, kar je tudi zasluga rekordne zaposlenosti. Podjetja so plačala za desetino več davka na dobiček. Zagotovo je mogoče verjeti tudi napovedim, da nas vsaj še nekaj mesecev ni treba biti strah, le gospodarska rast bo namesto več kot štiriodstotna po napovedih za okoli polovico odstotka nižja.

image
Natalija Jurše

Po petih letih zelo hitre gospodarske rasti in v času, ko delovna mesta še niso ogrožena, pa tudi državljani pričakujemo več. Predvsem več volje in pripravljenosti oblasti za spremembe v delovanju države. Dovolj imamo novih in novih analiz, katerih služb ne potrebujemo več. Naveličani smo pretirane birokracije. Še zlasti tiste, katere edini smisel obstoja je - vsaj zdi se tako – da bo nekega uradnika pripeljala do pokoja. Papirologije samo zato, da bi lahko v miru dočakali pokoj, zares ne potrebujemo, nas pa kdaj v svojih poskusih, da bi bili učinkoviti, tudi nasmejejo. Denimo s stavkom: "Oddaja ponudbe je možna vsak dan, do porabe razpoložljivih sredstev, najdlje do 31. 7. 2019 do 14.45, ko se izteče skrajni rok za predložitev ponudb." O davčni reformi tudi nima smisla izgubljati besed. A če že ne moremo prenehati z uničujočim pačenjem davčne zakonodaje, da bi nam prinesla še malo višje neto plače, vsaj ne nagajajmo več upokojencem, ki bi še radi delali in plačevali davke. Čas je zrel tudi za odločitev, katere in kolikšne subvencije bo država podeljevala, saj podjetja v bankah tako rekoč ne jemljejo več posojil.

Razlika med 2008 in 2018
Zdravko Počivalšek, gospodarski minister: "Kakšna je razlika med 2008 in 2018? Zdaj so naša podjetja zdrava, manj zadolžena, izvozno usmerjena, tudi investirala so maksimalno racionalno, zato verjamem, da so dosti bolj pripravljena na morebitne padce v prihodnje. Mi pa pripravljamo analizo in spodbujamo podjetja, da disperzirajo naš izvoz, da ne bo šlo kar 80 odstotkov celotnega izvora le v EU. Z ukrepi poskušamo spraviti izvoz na drugih trgih na višjo raven, da bo tudi tveganje zaradi takih in drugačnih problemov v prihodnje manjše."

Ali se nam bodo želje uresničile, ne vemo. Edino, kar lahko po vsem povedanem z gotovostjo ugotovimo, je, da vsako pisanje o recesiji pušča sledi. Na papirju takoj trajne, v naših glavah pa v začetku še nejeverne, saj so denarnice še polne in smo si pravkar namenili izpolniti še eno željo. A verjemite, ko oči desetič preberejo, da bo morda čez leto ali dve spet potrkala na vrata recesija, možgani vse težje dvomijo, da so oči spet videle narobe. Zato bomo sproti spremljali, kaj se dogaja doma in v svetu, da bomo spremembe pričakali ne le pripravljeni, ampak tudi prepričani, da jih bomo izkoristili sebi v prid. Dušan Olaj iz Duola je storil tako. Ker mu je posel cvetel, ko so v minulih letih vsi tarnali, je rad rekel: "Če je to kriza, naj kar traaaaja."

Anketa

Ali bi zaradi manjših stroškov oskrbe za svojca ali zase izbrali dom starejših v drugi državi?

Sudoku