Moje miške so stare 40 let

Bojan Tomažič, 12.3.2019
Andrej Borko

Moj žulj, album, ki je Andreja Šifrerja izstrelil v vrh slovenskega popa, je leta 1979 povzročil šifreromanijo. Stoj, Marija, Vonj železniških postaj in Moje miške so zdaj klasika naše popularne glasbe.

Vem, da muzika ne bo nikdar moja glavna fora, je Andrej Šifrer razlagal pred štiridesetimi leti za naš tednik 7D. Novinar Srečko Niedorfer je imel z njim prvi veliki intervju v Sloveniji, malo zatem, ko se je januarja 1979 vrnil od vojakov. "Kaj jaz vem. Pojma nimam. Za veliko stvari ne vem odgovora. Ne vem, zakaj sem se odločil ravno za študij prava, toda zdaj mi ni žal. Nekoč se bom seveda zaposlil kot pravnik, ampak zdaj se še ne bi," je razlagal. "Zdaj se bom nekaj časa še ukvarjal z njo, kaj cvenka bom poskušal zaslužiti, da mi ga ne bo treba zmerom pri atu prositi. Edina moja ambicija je, da se imamo fajn."

In še to je Šifrer dejal, da je boljši v besedilih kot v glasbi. "Vrednost mojih besedil je v tem, da so vsakdanja. Bolj groba so, nič kaj spiljena, spiljeni bomo v penziji. In tudi ta robatost daje tekstom neko privlačnost." Štiri desetletja pozneje še ni v pokoju, a nekoč povedano je dobro izhodišče za pogovor. Še vedno nastopa, njegove pesmi z albuma Moj žulj, ki so ga naredile zvezdo slovenske popularne glasbe, so posneli Sidharta, Dan D, Manouche, Hamo, Domen Holc od Koala Voice, Peter Lovšin, Društvo mrtvih pesnikov in britansko-jamajška reggae skupina Musical Youth.

image
Andrej Borko Na odru bo zaznamoval štiridesetletnico
Od žulja do norosti
Moj žulj je bil prvi, 40 let norosti pa petnajsti Šifrerjev studijski album. Te dni bo izšla tudi plošča, na kateri bodo drugi igrali pesmi z Mojega žulja, od Sidharte, Dneva D, Manouche in Hama do Petra Lovšina in še nekaterih. Štiridesetletnico kariere bo zaznamoval tudi z nastopoma v Mariboru v četrtek, 14. marca, v Narodnem domu in tri dni kasneje v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nastopil bo z bendom; v Mariboru bodo gosti Tina Marinšek, ki je pela pri Tabuju, Domen Holc od Koala Voice, Denis Seaton, pevec skupine Musical Youth, ter Dave Cook in Bill Thorthon, s katerima je posnel svoje prve pesmi. Na sporedu bosta Moj žulj in 40 let norosti.

Pesmi z vaše prve velike plošče Moj žulj so povzročile nenaden in bliskovit vzpon.

To je bil tisti prvi Šifrer, ki ga je Slovenija spoznala. Že prej sta bila Zoboblues in Grenko vino, s katerima je že bilo nakazano, da pri tem človeku obstajata dve plati. Prva hudomušna, da torej hodiš k zobozdravnici zato, da ti puli zobe, in ljubezen zaključiš, ko jih nimaš več, in druga razmišljujoča, ki podira zid okrog sebe, ki sam ga je gradil, in pije grenko vino, ki nikoli ga ne bo izpil. Kot da sta dva različna človeka to pisala, je bilo in se nadaljevalo na albumu, na katerem so Moje miške tudi pomenile hudomušen pristop k težki bolezni, alkoholizmu, Vonj železniških postaj pa govori o dogajanju v meni, o spreminjanju. Ta dvojnost se je ohranila vseh štirideset let. Tudi na zadnji plošči, ki sem jo poimenoval 40 let norosti.

Osemdeseta so bila zelo fajn, samo bolj malo se jih spomnim
image
Bojan Tomažič Prvi veliki intervju v Sloveniji smo objavili v 7D 1979.

V štirih desetletjih ste se vseeno spreminjali, ali ne?

Če bi se zdajšnji pogovarjal z Andrejem izpred štiridesetih let, nisem prepričan, da bi se zelo dobro razumela. Verjetno mu jaz ne bi bil preveč všeč. Takrat sem bil bolj upornik, temu, kar sem sedaj, bi rekel popoln konformist, zlit s sistemom in življenjem - ter uživač.

Pove naj kdo, kako ustavim naj Zemljo

Uspeh je bil nenaden. Kako ste bili pripravljeni?

Čez noč se je zgodilo. Hvaležen sem, da živim v Sloveniji, kjer je bilo to bistveno bolj milo kot za Hendrixa, Janis Joplin in Jima Morrisona, ki so pri 27 letih zaključili svoje zgodbe. Nihče te na to ne pripravi. "Pove naj kdo, kako ustavim naj Zemljo, ko množice kričijo, luči v oči bleščijo, dekleta me zavajajo, da tla se mi zamajajo. Pove naj kdo, kako ustavim naj Zemljo, ker doživel sem sanje in se oblekel vanje," je pesem, ki je bila reakcija na vse tisto. Iz fanta, ki je na vse gledal od daleč, niti ne iz zakulisja, sem naenkrat prišel na glavni oder. K sreči sem imel čudovitega mentorja, Jure Robežnik mi je povedal zelo pomemben stavek. "Andrej, pazi se, kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti vse boš srečal na poti navzdol." Večinoma po njegovi zaslugi mi je uspelo ohraniti normalna razmerja, ohraniti stare prijatelje, s katerimi se še zdaj družim v lokalni gostilni.

Diplomirali ste na pravni fakulteti in v času, ko se še ne bi zaposlili, ugotovili, da se je z glasbo mogoče preživljati. So to vseeno bile vaše sanje?

Moje sanje so bile drugačne, diplomiral sem iz prava, prepričan sem bil, da bom pravnik in ne, da bo glasba postala moj poklic. Še najmanj, da bom avtor in pevec, ki se bo v medijskem prostoru obdržal štirideset let. Sem prišel do tiste enostavne razlage, da poklic ni tisto, za kar si izšolan, ampak tisto, za kar si poklican. Očitno me že štirideset let nekdo kliče. To je dobra zgodba, jaz je ne bi znal tako napisati.

image
Picasa Andrej Šifrer v televizijski oddaji Pisani svet, 1975

Bi bilo mogoče zdaj z enim albumom narediti tak preboj, kot ste ga takrat vi?

Ko gledam nazaj - takrat se tega nisem zavedal, ampak s časovne razdalje se mi zdi -, lahko rečem, da je bilo takrat drugače, ker je slovenska zabavna glasba temeljila na big bendih, na orkestrih, ki so bili že preživeti. Pri meni pa so bile akustične kitare, violina, bobni, bas čisti minimalizem. Besedilo je bilo iz vsakdanjega življenja in pevec je pel tako, da so vsi rekli, jaz tudi lahko tako pojem. In so na koncertu res peli. Pevec na odru ni bil zvezda, ampak njihov prijatelj, človek, ki se ga je dalo posvojiti. V tem vidim, da je bil pravi trenutek v času. Morebiti bi bilo dve leti prej prezgodaj in dve leti kasneje prepozno.

Pričakoval jih je 100, prišlo jih je 600

Ploščo ste snemali leta 1977, izšla je leto kasneje, vaš vzpon pa se je začel 1979. Kako je to teklo?

Ko sem ploščo posnel, sem šel za leto dni v vojsko. Takrat nisem mogel biti zraven pri promocijskih stvareh, in ko danes gledam nazaj, je bila ta pavza blazno dobra, da se je album usedel. Ko sem se vrnil, sem videl, da je vse drugače. Spomnim se, da sta prišla k meni novinar Srečko Niedorfer in fotoreporter Danilo Cvetnič in sta me dala na naslovnico 7D. Naslov intervjuja je bil Andrej Šifrer, Kocjanova 12, Kranj - naslov je bil moj poštni naslov. Srečko je z nečakom omogočil koncert v Kamnici, ki je bil prvi resni pokazatelj, da se je nekaj zelo spremenilo. Prej sem imel na nastopih od štirideset do devetdeset ljudi, takšno število sem pričakoval tudi v Kamnici. Smo v dvorani kulturnega doma naredili tonsko vajo, šli k Srečkovemu nečaku domov, mama je prinesla na mizo hrano in pijačo, smo pojedli in popili, potem se vrnili. Pred dvorano je bila množica ljudi. Nismo vedeli, kaj se dogaja, potem smo ugotovili, da je zunaj kakih tristo ljudi, notri pa tudi - tisti zunaj so sneli vhodna vrata v dvorano, da so me lahko slišali. Takrat se je začelo.

Kaj je zdaj drugače? Ali zdaj ni več takšnih mladih avtorjev, kot ste bili takrat vi?

Čas se drugače vrti, takrat je bil drugačen. Počasneje je tekel in več ga je bilo. In moj čas traja, čeprav glasbeni poznavalci pravijo, da je obdobje, v katerem se lahko vzpneš in padeš, praviloma tri leta. Seveda so tudi takšni, za katere to ne velja: Rolling Stones, Elton John, Sting in še nekateri so obšli pravilo - eni vendarle preživijo dlje.

Kaj je temu vzrok?

Ne vem, če sem poklican, da odgovorim na to, a vseeno, ljudem moraš na kratko povedati nekaj, kar vedo, da obstaja. Vsi so vedeli, da se je treba s prijatelji družit' in si za prijatelje čas vzet', ampak tega niso rekli v enem stavku. Tudi za tistega, ki reče, da je vse manj dobrih gostiln in vse manj dobrih ljudi, porečejo, da ve, o čem govori. Bodi hladen ali vroč, ker če boš mlačen, te izpljunem proč, je tudi resnica. In potrebni so prebliski, pri meni so bili recimo, da je Martinov lulček kot metuljček in v Uspavanki za Evo, da vsaka zvezda na nebu zamiži; da tudi lepa dekleta ljubijo barabe, smo vsi že prej vedeli. To so pesmi, ki v enem stavku povedo za dolg odstavek.

image
Arhiv Večera Na otroški veselici, 1982

Na kratko je torej treba in ne dolgoveziti. To velja za besedilo, glasbo in nastop?

Sem prebral v Churchillovi avtobiografiji, da ga je tajnica spomnila na govor, ki ga ima naslednji dan. Je vprašal, koliko časa bo govoril. Deset minut. U, deset minut, potem pa se moram pripraviti. Za enourni govor se mu ni bilo treba. Tako je tudi s pesmimi, kjer moraš v treh ali štirih minutah čim več povedati. Glasb je več vrst, ene temeljijo na produkciji, eni izvajalci skrbijo predvsem za videz, drugi za ples na nastopu, jaz se imam za tistega, ki prevaja sporočilnost iz vsakdanjega življenja v verze.

image
Danilo Cvetnič Na stadionu Kovinarja, 1983

V vašem otroštvu in rani mladosti je bolj kot zdaj veljalo, da glasba ena sama je.

Zlata šestdeseta leta so res bila zanimiva, ker so bili na isti glasbeni lestvici Beatlesi, Stonesi, Tom Jones, Engelbert Humperdinck, Otis Reading, Wilson Pickett, Aretha Franklin, Tremeloes, Marmelade, Kinks; eni so peli šlagerje, drugi rokali, tretji so igrali ritem in bluz. Vsi so bili pop in tisto, kar so ljudje sprejeli, je postalo veliko. Izraz so nenehno nadgrajevali, Beatlesi so od Love me do, leta 1962, do Strawberry Fields Forever, leta 1967, naredili velikanski napredek. Tista leta so bila dobra, ker je vsak skušal narediti kaj drugačnega. Nočem biti razsodnik, ampak zdaj se mi zdi, da si je vsa glasba zelo podobna. Takrat so bili en dan številka ena Bee Gees, naslednji dan Procol Harum, dve povsem različni stvari. To raznolikost pogrešam.

Koliko raznolikosti bo 14. marca v Narodnem domu?

Držali se bomo Mojega žulja in 40 let norosti. Na koncertu ne morem zapeti vseh pesmi, posnel sem 170 komadov. In nikoli mi ne recite, ali se spomnim česa izpred trideset let, ker se ne. Največkrat rečem: baje so bila osemdeseta leta zelo fajn, samo jaz se jih bolj malo spomnim.

image
Boris Vugrinec Pred mariborskim Merkurjem, 1982
Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku