Sanela Banović, dr. med.: Skrb za lastno zdravje ni luksuz
torek, 13.3.2018
 
 

Težko bi v Sloveniji našli še koga, ki je lani v širši laični javnosti tako intenzivno 'odzvanjal' kot mlada zdravnica gastroenterološkega oddelka UKC Ljubljana Sanela Banović. Že prvi njen zdravstvenomotivacijski govor na prireditvi TEDxLjubljana je završal po slovenskem medmrežju in v pičlem tednu dosegel četrt milijona ljudi in tudi danes ji še vedno redno sledi 20.000 uporabnikov spleta.

  

Navdušila je tudi v Cankarjevem domu, obiskovalci Žarenja novih energij ji še pošiljajo zahvale in iščejo nove priložnosti, da bi slišali, kaj še ima povedati. Skrb za lastno zdravje ni luksuz, je prepričana! Že leta se izobražuje na področju psihologije in nevroznanosti, svoje znanje in izkušnje pa skupaj z objemi deli ljudem v službi, na predavanjih, tudi na ulici.

Sprva so vas celo ranljivi pacienti čudno gledali, ko ste jih objemali in jim govorili o pomenu bližine s soljudmi. Se je do zdaj že kaj spremenilo?

»O, se je. Sprva pa objemanje res ni bilo splošno sprejemljivo, saj nas je zahodna civilizacija stoletja vzgajala v prepričanju, da je tisti, ki se objema, ki potrebuje zavetje pri sočloveku, slabič. Druga težava pa je v prepričanju, da je vedno nekaj v ozadju, če smo dobri, prijazni drug do drugega, ampak objemanje je prvinsko. Dotik je eno izmed naših osnovnih čutil. Tako kot je pomembno, da vidimo, slišimo, vonjamo, je zelo pomembno tudi, da se dotikamo, saj ima prav ta čut najmočnejši vpliv na možgane. Tudi slep ali gluh človek lahko živi zelo bogato čustveno življenje, ker se dotika. Koža je največji človekov organ in največ endorfinov se izloča prav v koktajlu dotikov. Ne trdim, da bo objem rešil težave, zagotavljam pa, da jih bo človek s pomočjo objemov lažje premagoval, saj mu prav endorfini dajejo moč. Če hočemo, na primer, fizično nekaj težkega premakniti, bomo brez dvoma posvetili veliko časa in napora krepitvi mišic, če hočemo uspešno premagati čustvene težave, pa potrebujemo psihično energijo, zato moramo tudi to moč natrenirati in razvijati kreativno sfero v možganih, da se bomo lažje spopadli s težavami.«

Svetujete po sedem objemov na dan. Kako ste prišli do te številke? Kaj objem povzroči v človeku?

»Tega nisem izračunala sama; znanstveniki so ugotovili, da se ob približno sedmih objemih dnevno tvori dovolj endorfinov za normalno delovanje. Nikomur ne morem predpisati, koliko objemov je zanj primerno ali dovolj, to mora ugotoviti vsak sam in najti pravo mero, da se bo dobro počutil v svoji koži. Nekateri potrebujejo tri, drugi 15. Še nihče ni določil, kolikšna količina čustvene polnosti je primerna, in tega ni mogoče meriti. Zlahka ugotovimo, koliko kalcija, železa ali kakšne druge življenjsko pomembne snovi manjka posamezniku, vsebnosti endorfinov pa ne pokaže nobena krvna slika; to se preprosto začuti. Farmacija, na srečo, še ni našla načina, da bi lahko te hormone stisnila v tablete, ki bi jih ljudje lahko jedli, namesto da bi se objemali, si gledali v oči in se ob tem dobro počutili. Mislim, da je narava to zavarovala, ne vem pa, kaj se bo zgodilo čez desetletja.«

Trdite, da je fizično zdravje tesno povezano s psihično uravnoteženostjo. Če imamo dobre socialne in kognitivne odnose, pomeni, da bomo manj zbolevali. Drži?


»Seveda. Poglejte, če imamo, na primer, mišice v krčih, če nam možgani sporočajo, da nekaj ni v redu, bomo hitro vedeli, da moramo vzeti magnezij in kalcij, če nam sporočajo, da se moramo sprostiti, pa to pogosto prezremo. Tako ravnamo leta in leta, napetost v nas se kopiči in padamo v čustveno atrofijo, zato ker nismo razumeli krikov telesa. Če se jim odzovemo, dobimo dovolj endorfinov, ti pa poskrbijo za uravnoteženost s stresnimi kortizoli. Pacienti mi pogosto razlagajo, da se počutijo zlomljeni, da jih boli trebuh, hrbet, da imajo pogoste glavobole ... To so dovolj močni fizični dokazi, da z njihovim psihičnim stanjem nekaj ni v redu, pa jim še niso dovolj. Pozneje se stvari lahko razvijejo v resne zaplete. Danes genetika ni več tako zelo pomembna za hude diagnoze, odgovornejše je nezdravo okolje, kamor štejemo predvsem odnose. Na to pa lahko vplivamo. Tudi če imamo genetske predispozicije za kakšno bolezen, ni nujno, da bomo zboleli, le dobro in lepo moramo živeti. To je zelo preprosto. Vprašati se moramo, kaj nas v življenju najbolj obremenjuje, in to odstraniti.«

Statistika kaže, da uporaba antidepresivov med Slovenci strmo raste. Smo še vedno stigmatizirani, če potrebujemo psihološko pomoč?

»Ne, ni več stigme. Že vrsto let iz dneva v dan poslušam bolnike in lahko rečem, da danes nihče več nima predsodkov. Res pa je, da ljudje psihično zdravje še vedno povezujejo z luksuzom. Ni jim težko dati po 300 evrov za vsako novo gumo na porscheju, nepotrebno pa se jim zdi porabiti denar za stvari, ki bi jih osrečevale in napolnjevale s psihično energijo. Ne bi se smeli toliko ukvarjati z materialnimi dobrinami; še vedno imamo veliko večja stanovanja in avtomobile, kot jih potrebujemo. Zakaj si ne bi privoščili emocionalne katarze? Zakaj ne bi vsaj dva odstotka sredstev namenili temu, kar si dejansko želimo, in enkrat sebe postavili na prvo mesto? Nikomur se ni treba sramovati, če začuti potrebo po bližini. To je v nas že 2000 let, tu ni velike filozofije. Že Hipokrat je vedel, da se ranjencem, ki imajo bližino ljudi, rane hitreje celijo. Za kakovostno preživetje potrebujemo le tri stvari: vodo, hrano in emocionalni koktajl.«

Pa vendar: če kdo izgubi službo, na primer, je to hud stres, denarja, da bi si privoščil razvajanje, pa tudi verjetno nima ...

  

»Glejte, ljudje ne potrebujemo drugega kot pošteno komunikacijo in prijazen odnos. To nič ne stane. Sicer pa na splošno vsem svetujem, da bi morali pogosteje menjati službe. Kaj je to takega? Ne moremo se za 50 let ustaliti v eni organizaciji, v monotoniji nekega časa; ljudje potrebujemo nove izzive in motivacijo. Za mojo generacijo je popolnoma samoumevno, da ves čas menja službe, starejši pa to težko sprejmejo, ker jih je sistem navadil, da bodo imeli eno do upokojitve. Verjamem, da jim izguba predstavlja hud stres, meni ga ne. Imela sem že 15 služb, zamenjala sem sedem držav. Sicer pa delo samo po sebi nikoli ni stresno, problem so ljudje, ki so v odnosu z delavcem, pa ne obvladajo veščin primernih, poštenih odnosov. Odlika najboljših 'liderjev', voditeljev, šefov je prav zmožnost dobrega komuniciranja. Najslabše je, če podrejeni živi z občutkom, da 'kar bo, pač bo'. V takšnem primeru ne more zgraditi lastne strategije za prihodnost, ki bi ga obvarovala pred stresom in mu začrtala nadaljnjo pot. Prav zaradi odsotnosti strategij so revolucije v zgodovini terjale toliko žrtev.«

Podatki o zdravstvenem stanju Slovencev niso prav nič rožnati. Visoka obolevnost, izgorelost, usodne diagnoze ... Kje smo grešili?

»Ni pomembno, kaj smo v preteklosti naredili narobe, pustimo to za seboj in se osredinimo na prihodnost in odnose v njej. Najpomembnejše je vprašanje, ali smo osebno zadovoljni s tem, kar smo. Če mi bolniki to potrdijo, jih ne želim spreminjati. Včasih pa mi kdo naniza sto tisoč zunanjih razlogov, zakaj je zbolel. Vprašam ga: 'Kaj ste pa sami naredili, da bi kaj spremenili?' Potem je vse tiho. Pomembno je, da se naučimo biti previdno egoistični, da se znamo spoštovati. Tudi v letalu, na primer, moramo ob težavah najprej sebi nadeti kisikovo masko, šele potem pomagamo drugim. Samozavest moramo razvijati do te mere, da ne škoduje našemu egu. Po drugi strani pa ne smemo z nikomer imeti posesivnega odnosa v komunikaciji. Tudi ta nas uničuje. Neka švedska študija, ki je raziskovala partnerske odnose, je nedvoumno pokazala, da človeka, s katerim živimo in smo z njim najtesneje povezani, z odnosi lahko dvignemo v vesolje, lahko pa ga potisnemo v brezno. Namesto da bi dojeli, koliko moči je v nas, da bi izkoristili orodja, ki so nam dana, da bi skrbeli zase in za svoje zdravje, vse skupaj prepuščamo nekemu zdravstvenemu, finančnemu in še kakšnemu sistemu. Če bi bil sistem res kriv za vse, bi ljudem, ki s hudimi zdravstvenimi težavami prihajajo k meni, rekla 'O. K., težava je v davčnem sistemu', ampak meni nihče ne toži o tem, vsi mi opisujejo nemogoče medsebojne odnose. V družini, službi, v družbi. Razlagajo mi, da so osamljeni, da šef neprestano subtilno pritiska nanje, da sploh ne vedo, kaj želi od njih, in podobno. Lahko bi sicer rekli, da je v konkretnem primeru za težave kriv šef, on pa bo rekel, da nanj pritiskajo drugi. S tem ne rešimo ničesar; zaidemo v začaran krog. Ugotovila sem, da napadanje sistema človeka ne pripelje nikamor, zato sem razvila strategijo, ki od vsakega zahteva razmislek, kakšni so naši cilji, nameni in kako lahko sami vplivamo na spremembo odnosov. Znanstveniki so dobili celo Nobelovo nagrado, ker so ugotovili, da tudi toksična beseda slabo vpliva na naša jetra, podobno kot strup rdeče mušnice.«

V kolikšni meri ob bolezni danes lahko računamo na zdravnike?

»Medicina je zelo napredovala in še bolj bo, ampak to ni bistveno. Ljudem lahko predpišemo deset različnih tablet za posamezne težave in kronične bolezni, pa bodo še vedno osamljeni. Če bolnike vprašam, kako so, mi pogosto odgovorijo, da so fizično v redu, vendar čustveno popolnoma prazni. Obstaja teoretična možnost, da bi količino zdravil, ki jih morajo jemati, lahko omejili, če bi uredili svojo čustveno stran. Včasih se vprašam, ali sem zanje le neke vrste servis. Vsak človek je v 70 odstotkih sam odgovoren za svoje zdravje, le v 30 mu lahko pomagamo zdravniki. A razmerje je zdaj obrnjeno. Ljudje od zdravnika zahtevajo 70 odstotkov pri reševanju težav, sami pa bi vložili le 30 odstotkov napora. Nikomur ne morem na recept napisati, kaj naj stori, kaj naj dela, lahko mu le svetujem. Pri drobnih stvareh. Vsi govorimo, da je zdravje naša največja vrednota, bogastvo, premalo pa smo pripravljeni zanj storiti. Imamo na stotine preventivnih programov, pa se jih ljudje izogibajo. Zakaj, če si želijo biti zdravi?«

Tudi vi po obsegu dela, dežurstvih, težkih odločitvah ... najbrž niste v najboljšem položaju pri skrbi za zdravje. Kako to rešujete?

»Odkar sem se naučila poslušati sebe in se odzivati na potrebe, ki mi jih narekujejo možgani, zame dežurstva in drugi napori niso problem. Ni stvar v obsegu dela, tehnologija nam ga danes lahko močno olajša, vendar mora biti ona naš suženj in ne nasprotno. To je osnova, ki jo učim ljudi, ki hodijo na moja predavanja ali mojim besedam sledijo prek družabnih omrežij. Ni težava v tem, da smo po 16 ur v kosu zaposleni z neko dejavnostjo, težava nastopi, če ne prepoznamo sporočila, da moramo v danem trenutku odklopiti. Naše telo se fizično zelo hitro regenerira, psihično pa se nikakor ne znamo sprostiti. Toda če želimo zadovoljiti svojo fizično sfero, moramo negovati tudi psihično.«


revijazamojezdravje.si


Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.

http://www.seniorji.info/ZANIMIVOSTI_Sanela_Banovic,_dr._med.__Skrb_za_lastno_zdravje_ni_luksuz