Kolumna: Bližine in razdalje
sobota, 7.7.2018
 
 

Nedavno sem bila na priložnostnem obisku pri gospe v domu starejših v Slovenj Gradcu, s katero sva razpravljali o osamljenosti, sodelovala je kot sogovornica za temo, ki sem jo obdelovala in o njej z več vidikov premišljevala v Večerovi prilogi V soboto. Obisk pri Mariji Kraker, krasni dami, ki je izgubila moža in ostala sama v domu, mi je odprl veliko več dimenzij nadaljnjega razmisleka, kot sem pričakovala - že zato, ker me je gospa Kraker sprejela na poseben, naravnost prazničen način.

Pričakala me je lepo urejena, spoštljivo, peljala v svojo pospravljeno sobo, opremljeno s slikami in knjigami, sedeli sva v njenem intimnem, domač(n)em in prijetnem prostoru, kjer so nama prijazno postregli kavo. Gostiteljica je zbrano, kot bi do potankosti načrtovala nastop na kakem velikem odru, prebirala svoje misli, hkrati pa je prečudovito odigrala na klaviature in čuteče odpela pesmi. Bilo je naravnost ganljivo v več pogledih, sploh, ker sva se srečali prvič, in ker je toplo občutenje v kratkem času postalo tako samoumevno, kot bi se poznali že leta. Bila sem počaščena, da mi neznanka iz mimobežnega obiska priredi pravo slovesnost, hkrati pa sem sproti obžalovala, ker si v tempu dela nisem mogla vzeti dovolj ali vsaj nekaj več časa za ta obisk.

"Želimo si nemogočo povezanost, a smo močno oddaljeni med seboj."

Prav poseben obred je bil, poln čustev in širjenja bližine. Podobno ljubeče, sem si mislila, bi morali ravnati večkrat, zlasti v odnosih z ljudmi, ki nam kaj pomenijo, ki jih imamo radi, so dragoceni, pa njihove vsakodnevne prisotnosti jemljemo za preprosto dane, podarjene, in tako in zato posledično opuščamo trud, da bi pogosteje čutili prazničnost v medsebojnih odnosih. Ker vselej gre za trud, za neprestani trud, ki je lahko spontan, a mora biti obenem nenehno organiziran, načrten, domišljen.

V gledališki šoli ravenskega Gledališča dela so akterke to sezono izhajale iz tematike bližine, dotikov, odnosov - iz ljubezni do bližnjega, povezovanj, oddaljevanj, skupnih, vzporednih in ločenih življenj. Pripravile so prečudovit plesni performans - z besedo in glasbo, ob prebiranju literature, ki nagovori s svojo globino in teži k nadaljnjemu premišljevanju o odnosih. Da si vsi želimo nemogočo povezanost, so ugotavljale v gledališču. Saj res: koliko povezanosti sploh zmoremo in kako se povezujemo, koliko bližine in globine vzpostavljenih bližin lahko prenesemo, koliko je je sploh mogoče zaobjeti in do katere mere si je želimo - vprašanja so se porajala eno za drugim. Performans je, zanimivo, v začetku neposredno nagovoril k bežnim dotikom v tišini med naključno prisotnimi v občinstvu. Pozivi k takim dotikom in dotiki sami ob naših ustaljenih navadah namesto prijetnega udobja pogosteje sprožajo nelagodje - sploh zato, ker nismo vajeni spontano dotikati se ljudi, ker bi taki dotiki lahko bili pretirano vsiljivi vdori v prostore okoli nas, v nekakšno cono okoli sebe, ki jo (za)varujemo, ker so naše bližine določene kot posebne vrste varnostne razdalje. Če ali ko se v takih trenutkih sprostijo vsa (zlasti družbena) pričakovanja in napetosti, če si dovoliš začutiti sporočila trenutka bodisi s podobno bodisi z različno mislečimi, se vendarle vsaj za hip zdi, da se vzpostavi posebna, situacijska bližina, ki je do neke mere neponovljiva, vsekakor pa edinstvena.

Na mestu neke kulturne (re)akcije se mi je tako dogodilo, da se mi je obisk v domu starejših le še dodatno osmislil - da se utrjuje spoznanje, kako v življenju res štejejo toplina zbliževanja, (spo)razumevanja, druženje. Marija Kraker je v svojih pripovedovanjih opozarjala na drobne in velike pozornosti, ki prihajajo v ospredje zlasti v starosti, na bližine, ki so ali pa jih preprosto ni (več), jih niti ni bilo ali jih nikoli ne bo, tudi na to, da so ljudje, ki jih doma niso nikoli objeli ali pa so kje izrazi naklonjenosti, ljubezni le redki - tako do otrok kot do partnerjev, svojcev, prijateljev. Tudi v takih trd(n)ih oklepih ljudje (pre)živijo in vztrajajo. Tako se zdi resnično dejstvo - da si želimo neko nemogočo povezanost, hkrati pa tudi težimo k samostojnosti, ki jo povezave lahko morda kdaj celo podkrepijo. In ob tem smo hkrati vedno tako oddaljeni med seboj.

AVTORICA: Petra Lesjak Tušek


Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.

Save Save Save

http://www.seniorji.info/ZANIMIVOSTI_Blizine_in_razdalje