(INTERVJU) Do smrti pa bom imela rada življenje
Alenka Čurin Janžekovič je z odprtim pismom, v katerem pojasnjuje, zakaj se je odločila za samomor v Švici, pretresla slovensko javnost.
Vaše odprto pismo, v katerem ste povedali, da si urejate tako imenovani vodeni samomor s spremstvom v Švici, ker ne morete dostojno umreti doma, odmeva.
"Ja, moj telefon nenehno zvoni, tudi najrazličnejši mediji me vabijo k pogovoru, in tega sem zelo vesela. Pa ne gre za 'popularnost', ker je res ne potrebujem, pomembno je, da se končno začnemo pogovarjati o evtanaziji in pravici do dostojne smrti tudi pri nas."
No, čisto spregledana tema to ni.
"Ja, ampak kako pa se pogovarjamo o njej? In kdo? V glavnem se o evtanaziji pogovarjata za zaprtimi vrati zdravniška in pravna stroka, oboji, zdravniki in pravniki, govorijo največ o možnih zlorabah in pritrjujejo drug drugemu, ko jo obsojajo. Nič pa o tegobah, bolečinah, dolgoletnem vegetiranju in neznosnem trpljenju neštetih neozdravljivo bolnih ljudi, ki si ne želimo umreti povsem razčlovečeni in odvisni od pomoči drugih. Drugega mišljenja, kot je to, da je evtanazija nedopustna, pri nas sploh ne sme biti in v takšni odklonilni atmosferi se tudi tisti, ki jo v sebi zagovarjajo, ne upajo oglasiti. Spomnim se, da je leta 2015 tedanji poslanec Jani Möderndorfer na odboru za zdravstvo dejal, da se zavzema za to, da se posamezniku prizna pravica, da umre na način, ki mu prihrani neznosno trpljenje. Kako so vsi padli po njem! Da se zavzema za zakonito ubijanje bolnikov. Bila me je groza, ko sem to poslušala."
Ampak očitno se stvari spreminjajo. Pred nekaj dnevi - šlo je seveda za odmev na vaše pismo - so pred televizijskimi kamerami poslanci Bojana Muršič iz SD, Branko Simonovič iz Desusa, Matej Vatovec iz Levice in Mojca Žnidarič iz SMC govorili, da je treba začeti razmišljati o zakonodaji, ki bi omogočila evtanazijo.
"Moram reči, da je tudi mene ta pozitivni odziv izzvanih poslancev prijetno presenetil. Zadnji dve leti so se stvari nekako 'zmehčale', začelo se je govoriti celo o politični volji za pripravo nove zakonodaje. Gotovo je k temu pripomoglo tudi pretresljivo pismo gospoda dr. Janka Pleterskega, uglednega zgodovinarja, ki mu je življenje predstavljajo neskončno breme, ko je oglušel, oslepel, ko mu je telo povsem opešalo, njegov um pa je ostal nedotaknjen. 'Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti,' je zapisal. V pismu je opozoril, da mora demokratična država, kot je Slovenija, vprašanje pravice do dostojne smrti rešiti sistemsko. Njegov klic, naj država že končno nekaj stori, je bil pomemben tudi zato, ker je bil spoštovana, znana, cenjena javna osebnost, in njegove besede imajo gotovo večjo težo kot besede 'brezimnih' ljudi."
Poslanka Mojca Žnidarič je rekla, da je seznanjena z vašim pogledom, ker ste jo obiskali v poslanski pisarni. Tudi druge poslance?
"Ne, samo njo. Pravzaprav se na politiko zelo slabo spoznam, poslanko Žnidaričevo sem spoznala pred časom, ko me je na neki prireditvi nagovorila. Je sicer iz naših krajev, a je nisem prej poznala. Takrat sva govorili o pismu, ki sem ga napisala njenemu kolegu Dejanu Židanu zaradi njegovih takratnih izjav o podeljevanju koncesij za ortopedske operacije. Zato sem se oglasila pri njej, da ji razložim svoj pogled, svojo zgodbo, da ji povem, zakaj si prizadevam za uzakonitev evtanazije pri nas. Vzela si je čas, me poslušala in tudi slišala, kaj ji pripovedujem."
Res je, da se pri nas v vseh teh letih nismo premaknili dlje od nezavezujočega strinjanja, da "se je o teh stvareh treba začeti pogovarjati". To je za vas premalo, kajne?
"To ni nič. Potrebujemo izdelavo strokovnih podlag za tak zakon in široko javno razpravo. Me je pa dddr. Andrej Pleterski, sin Janka Pleterskega, opozoril, da je bilo pravkar ustanovljeno združenje za dostojno starost Srebrna nit, 'skupina za spremembe', in da imajo že pripravljen osnutek zakona."
V pismu ste pozvali Zdravniško zbornico Slovenije in Slovensko zdravniško društvo, da postanejo pobudniki odprtega javnega dialoga o evtanaziji. Odgovarjajo, da evtanazija in pomoč pri samomoru za zdravnike nista sprejemljivi.
"Kaj pa, ko neskončno trpijo njihovi najbližji? Neozdravljivo bolni ali povsem nemočni, vegetirajoči kot rastlinice. Jih pustijo trpeti?"
Ne vem. Ampak zdravniki pravijo, da nikomur ni treba trpeti neznosnih bolečin, ker imamo dovolj sredstev in postopkov za lajšanje bolečine.
"Pravijo, ja. Kakorkoli se je odnos pacient-zdravnik spremenil na bolje, še vedno velja, da je večina zdravnikov zelo nedostopna. Iz lastnega primera svojih zadnjih dveh operacij lahko povem, da se jim vedno mudi. Karkoli sem vprašala, je bil odgovor podan na hitro, površno, mimogrede. Ko sem si želela, da bi se pogovorila z zdravnikom pred operacijo, ni imel časa. In potem - ko so me že pripravljali na operacijo, kar je pri meni itak velik problem, ker so tudi moje žile katastrofalne - je prišel anesteziolog s kupom moje zdravstvene dokumentacije. Pregleduje in najde mojo izjavo Vnaprejšnja zavrnitev zdravstvene oskrbe, torej da ne dovoljujem postopkov oživljanja, če se kaj zakomplicira med operacijo, itd. Pravi: 'Kaj pa je to? A to bi moral upoštevati ali kaj?' Takrat pa me je res postalo strah. Ta pisna izjava volje pacienta velja že desetletje, on pa sprašuje, ali mora upoštevati mojo voljo. Še zdaj ne vem, ali se je norčeval ali dejansko ni vedel, oboje je pa nedopustno. In tudi ne vem, zakaj takšnega podatka ne vnesejo na zdravstveno kartico, kot je bilo že zdavnaj obljubljeno."
S povedanim nekako potrjujete že večkrat slišano, da bi se pri nas morda manj govorilo o evtanaziji, če bi bila komunikacija med zdravniki in bolniki boljša.
"Najbrž bi se marsikaj razrešilo drugače, prepričana sem, toda moja odločitev za vodeni samomor v Švici je jasna, glasna in nihče več me ne bi mogel prepričati, da jo opustim. Srečna bi bila, če bi mi bila dostojna smrt omogočena doma, ampak ker mi ni in ker najbrž ni malo ljudi, ki si ne morejo privoščiti plačati več kot deset tisoč evrov za smrt v Švici, je moje poslanstvo, da govorim o tem in poskušam spreminjati stvari. Zato sem tudi napisala javno pismo zdravniški zbornici in zdravniškemu društvu."
Zakaj njim? Švicarski Dignitas, kamor greste, je profitno podjetje, ki zagotavlja pomoč pri umiranju oziroma samomoru in tam zdravniško osebje ni vpleteno v sam akt izvedbe. Snov, ki povzroči smrt, "stranki" prinese uslužbenec, ki nima nobene povezave z medicinsko stroko. Zdravnik v skladu s švicarskim zakonom lahko zgolj predpiše zdravilo. Mogoče pa je to model, ki se lahko uveljavi pri nas?
"Glede na to, kako se zdravniki upirajo, najbrž res. Ampak nemogoče jih je obiti, ker jih potrebuješ vsaj takrat, ko si urejaš dokumentacijo."
Kaj ste storili, kaj še morate storiti, da lahko kadarkoli pridete v Dignitas in tam umrete?
"Najprej je treba vzpostaviti stik, seveda, pišeš ali kličeš na njihov elektronski naslov ali na njihovo telefonsko številko, oboje je na spletu. Zelo so odzivni. Ko sem se povezala z njimi, so mi poslali povabilo k članstvu v Dignitas; če misliš resno s svojim dejanjem, se moraš včlaniti. Članarina znaša na leto 90 švicarskih frankov, na začetku še plačaš 200 frankov registracije. Potem pa sledijo trije pomembni predpogoji. Prvi je prošnja za pripravo samomora v spremstvu ..."
Obrazec?
"Ne, sam jo moraš napisati in v njej moraš izrecno zaprositi za pripravo samomora v spremstvu; jasno, jedrnato, v njej morajo biti uporabljene tudi nekatere točno določene besede. Vse listine se oddajo v angleščini, nemščini ali francoščini. Potrebna je velika natančnost pri prevodu, jaz sem morala prošnjo po njihovem opozorilu trikrat popraviti. Temu sledi drugi predpogoj, nekakšno 'življenjsko poročilo' - no, to pa dejansko zajema vse, res vse, kar sam veš o sebi. Na podlagi tega poročila si Dignitasov tim ustvari sliko o tebi in okoliščinah, kar zdravnikom pomaga pri odločanju o odobritvi postopka. Zapišeš vse osebne podatke, o izobraževanju, zaposlitvi, dejavnostih v življenju, hobijih, pa seveda kronologijo bolezni, o odnosih v družini, o doživljanju življenja, obremenjenega z boleznijo ... Šest tipkanih strani sem napisala, in če kdo dandanes ve res vse o meni, je to Dignitas. No, potem je treba poslati še vse prevedene zdravniške izvide, poročila z obsežnimi informacijami o diagnozi, anamnezi, razvoju bolezni, bolečinah, trpljenju ... Vse prevedeno s strani pooblaščenega prevajalca, seveda. Ni pa treba pošljati denimo rentgenskih posnetkov, laboratorijskih izvidov ... In slednjič je potreben še dopis tvojega osebnega zdravnika, v katerem ta poda strokovno videnje tvoje bolezni. Če bolnika v teku bolezni spremlja tudi specialist, je potrebno tudi njegovo strokovno poročilo. In tu se lahko ža zatakne ..."
Pri vas se očitno je.
"Osebna zdravnica je napisala poročilo zame brez pripomb. Navsezadnje zdravniku niti ni treba vedeti, zakaj potrebuješ njegovo strokovno videnje tvoje bolezni, ampak mu pač poveš, ker te vpraša in nočeš lagati. Pri specialistu - pri meni je to ortoped, ker ga pač največkrat potrebujem - pa ni šlo tako gladko. Najprej sem navezala stik z ortopedom, ki me je obravnaval do leta 2017, ko se je upokojil, a občasno še vedno dela. Čeprav sva v prijateljskih odnosih, me je zavrnil. 'Tega ne bi naredil niti za koga od svojcev niti zate,' je dejal. Potem sem pač iskala naprej in slednjič le prišla do poročila. No, pri meni se je pojavila še ena ovira - ker jemljem antidepresive, sem morala priložiti tudi izvid psihiatra, kar pomeni, da te ta pošlje najprej na klinično-psihološki pregled, preden poda svoje mnenje, ali si sposoben suverenega odločanja o sebi. In to je bila spet velika ovira - šla sem tako v ormoško psihiatrično bolnico pa k trem psihiatrom s privatno prakso, povsod so me odklonili. V stiski sem poklicala zdravnika, ki je bil pred upokojitvijo tudi moj zdravnik in za katerega sem vedela, da skuša pomagati, ko lahko, in šele preko te zveze sem prišla do psihiatra. Opravila sem obsežne psihološke teste, dva dneva sem jih reševala, in slednjič sem prišla tudi do strokovnega poročila psihiatra. Skoraj celo leto sem urejala vse te papirje."
Najbrž je potrebne veliko volje in trdne odločenosti, da se prebiješ skozi vse to.
"Veliko. Kaj pa, če si nepokreten? Kako boš opravil vse te poti? In navsezadnje vse to tudi veliko stane, saj je treba vse dokumente prevesti v tuji jezik. Potem pa je sledilo iz Dignitasa še kup nekih vprašalnikov, kjer te preprosto preverjajo, obenem pa moraš navesti, kdo te bo spremljal, ali bo kdo ob tebi, ko boš vzel zdravilo ..."
Zdravilo?
"Eni rečejo strup, jaz pa sredstvu, ki te reši vsega hudega, ne morem reči strup. Tudi o spremljevalcu moraš napisati vse osebne podatke, kontakt itd. in s podpisom se tudi zavežeš, da ne bo, če zdravilo ne bi takoj delovalo, zahteval, da mi poskušajo rešiti življenje. Ko je vse to končano, dobiš še zadnji dokument, kjer so ponujene možnosti, kdaj se želiš posloviti. Takoj ali se daš na 'čakanje' in si sprejet takoj, ko se odločiš. Odločila sem se za 'čakanje', tako sva se dogovorila z možem. Moram pa seveda paziti, da bom ob odločitvi še toliko pri močeh, da bom zmogla pot in da bom lahko sama vzela zdravilo - to je pogoj organizacije Dignitas."
Želite umreti, ker je življenje za vas neznosno ali ker se bojite, da takšno postane?
"Kaj naj vam rečem ... Ko tako dolgo živiš z boleznijo kot jaz, ko že leta in leta ni niti ure brez bolečin, ko veš, da te čaka spet še ena operacija, ker druge terapije za mojo bolezen ni, za teboj pa jih je že enajst, si želiš samo še spočiti izmučeno telo, želiš si samo to, da te ni več, da izgineš ... Včasih me ljudje sprašujejo, ali verjamem v posmrtno življenje, ali verjamem, da me tam nekje čaka 'druga' stran. 'Samo tega mi ne govorite,' pravim. Ne želim verjeti, da je druga stran, preveč bi me bilo strah, da moram še enkrat skozi življenje. Samo stopiti v konec, v nič. To je moja želja."
V zadnjih nekaj letih ste izgubili očeta, sestro, s katero sta si delili isto bolezen, in slednjič še mamo. Moralo je vplivati na vašo odločitev.
"Gotovo je vplivalo. Atek je bil steber naše družine, umrl je za rakom, sesulo me je. Potem je nenadoma umrla sestra. 'Zaradi dolgotrajnega napačnega zdravljenja z napačnimi antibiotiki,' je dejala zdravnica. Dobila je mesojedo bakterijo in umrla zaradi sepse. Mamo, ki je pred leti prebolela raka, je hčerkina smrt do konca potrla, sledila je demenca, Alzheimerjeva bolezen ... pred štirimi leti je umrla. Grozno je spremljati izgubo vseh svojih najbližjih in umirali so v bolečinah."
"Mojo odločitev podpira tudi mož, s katerim že 36 let živiva dvoedinost v polnem pomenu besede," ste zapisali v pismu. Saj veste, da mu s svojo odločitvijo skoraj zagotovo povzročate stisko.
"Vsaka odločitev, ki ni vsakdanja, lahko partnerja spravlja v stisko, tudi v veliko. Ljudje stiske rešujemo s pogovori. V takšnem primeru moramo izključiti čustva in se pogovarjati predvsem z razumom. Midva to počneva že dolga leta. In to je zelo pomembno. Ob pogovarjanju, ob ponavljajoči se temi človek začne še tako težke odločitve sprejemati in razumeti. Moj mož jasno in glasno pove, da me je pripravljen 'spustiti', če se mi ponovi zgodba izpred dveh let, ko sem skoraj za celo leto obležala, ko sem prestajala neznosne bolečine in sem bila povsem odvisna od njegove pomoči. V to njegovo odločitev, da me je pripravljen 'spustiti', verjamem, ker je mož beseda. Iskreno povedano, sama zase pa nisem tako prepričana, da bi ga lahko brez slabe vesti pustila samega."
V vsakem človeku, pravijo, obstaja temeljno upanje - da še ni čas.
"Saj tudi jaz nikamor ne hitim. Papirje bom pospravila v predal in bom končno pomirjena, ker vem, da mi bodo pomagali, ko pride čas. Do smrti pa bom imela rada življenje."
Brezplačne počitnice SlimFit v Termah Šmarješke Toplice – kdo sta srečna izbranca? - sponzorirano
Bralcem, ki ste se javili na razpis Term Krka za brezplačen oddih SlimFit v Termah Šmarješke Toplice, se najlepše zahvaljujemo za sodelovanje. Prejeli smo zajetno število, kar 1.476 prijav. Z veseljem vas obveščamo, da je komisija izbrala Tanjo Bricelj in Matjaža Dobnika, ki bosta na program SlimFit prišla februarja oz. v začetku marca. Čestitamo!
SlimFit je odličen program za spremembo načina življenja, zdravo hujšanje in sprostitev od stresnega dela. Spremljajte njuno zgodbo in izvedite več o programu s klikom TUKAJ.
DARILO v zahvalo vsem sodelujočim!
Vsem sodelujočim, ki ste se javili na razpis, bodo Terme Krka v zahvalo podarile: brezplačno naročnino na revijo Vrelci zdravja, z nasveti za zdrav način življenja, in še eno lepo presenečenje, o katerem vas bodo obvestili po e-pošti.
Prijazno vabljeni v Terme Krka!
Nacionalna znamenitost, za katero Francozi ne slišijo radi
Minilo je 230 let od začetka francoske revolucije (1789-1799), ki je pomenila preobrat ne le v francoski zgodovini, ampak tudi v evropski. Stare monarhije in Cerkev so izgubile privilegije in večino svoje moči, začele so se uresničevati ideje razsvetljenstva, ki jih je povzelo geslo "liberté, égalité, fraternité" (svoboda, enakost, bratstvo); parola je preživela revolucijo in ostaja aktualna tudi danes. Francoska revolucija je naplavila eno najbolj krvavih ikon evropske zgodovine - giljotino. Ime ji je - kljub krčevitemu upiranju - dal zdravnik Joseph Ignace Guillotin.
Ena od trajnih dediščin francoske revolucije je Deklaracija o pravicah človeka in državljana, a tisoči, ki so bili odpeljani na morišča, seveda niso bili mišljenja, da gre ravno za svetilnik svetlobe, ki narodom kaže, kako zlomiti okove fevdalne tiranije. V samo štirih mesecih na vrhuncu francoske revolucije je bilo pod giljotino usmrčenih več kot 4000 obsojencev. Najslavnejša med njimi sta bila kralj Ludvik XVI., posmehljivo imenovan tudi Ludvik Zadnji, ker je njegov padec označil konec absolutistične francoske monarhije, in njegova žena Marija Antoaneta. Najmlajša hčerka avstrijske cesarice Marije Terezije nam je znana po izjavi, ki jo je namenila lačnemu ljudstvu, ko je zahtevalo kruh: "Če nimajo kruha, naj jedo potico." No, Marija Antoaneta tega stavka ni izrekla; pripisal ji ga je takratni revolucionarni tisk, da bi spodkopal njen položaj in jo v očeh ljudstva prikazal kot brezobzirno in naduto. To danes vemo preprosto zato, ker so se različice te fraze pojavljale, še preden se je Marija Antoaneta sploh rodila, in tudi Jean-Jacques Rousseau, francoski razsvetljenski mislec, je v avtobiografskem delu uporabil natančno to frazo in pri tem gotovo ni mogel imeti v mislih Marije Antoanete, saj slednje ob nastanku tega dela v Franciji sploh še ni bilo.
Simbol francoske revolucije
A preden se je njena kraljevska glava skotrljala po tleh, je vstopila v zgodovino tudi z najvljudnejšim opravičilom. Ko je stopala proti giljotini, je nehote rablju stopila na nogo in dejala: "Oprostite, gospod. Ni bilo namerno."
Giljotina je enako kot Deklaracija o pravicah človeka in državljana simbol francoske revolucije, njihova nacionalna znamenitost, čeprav Francozi danes tega ne slišijo radi. V resnici njeno poreklo sega v srednji vek, ko je bila z imenom "deska" znana tudi v Nemčiji in Flandriji, v renesančni Italiji kot "sekira" in v Angliji kot "deklica". Tudi kot "škotska deklica", saj je bila uvedena leta 1564 v času vladavine škotske kraljice Marije Stuart. A te zgodnje oblike giljotine se z dovršenostjo francoskega stroja za ubijanje ne morejo meriti.
Težko je danes doumeti neutešeno žejo po krvi tedanjega francoskega preprostega ljudstva. Osupljivo je, s kakšno strastjo so Parižani uživali v obredu tako imenovane "krvave maše". Zlovešča naprava jih je privlačila bolj od vsakega gledališča in zanjo so imeli kup ljubkovalnih vzdevkov: nacionalna britev, vdova, sveta mati, oltar krvave maše ... Samo dejanje sekanja glave pa so zaradi topega udarca, ko je rezilo padlo na vrat, imenovali "kovanje denarja na Trgu revolucije". Po pariških ulicah so se slišale nove litanije: "Sveta Giljotina,/napolni svojo božjo vrečo z glavami tiranov./Sveta Giljotina, zaščitnica rodoljubov,/moli za nas./Sveta Giljotina, groza bogatašev,/čuvaj nas ..."
Giljotina - kako ironično! - je nastala iz človekoljubnih nagibov. V Franciji so pred njeno uvedbo obsojenci iz navadnega ljudstva umirali na vrvi ali na grmadi, pogoste so bile tudi usmrtitve z galopirajočimi konji in razčetverjenjem; samo na smrt obsojeno plemstvo je imelo privilegij, da je bilo usmrčeno s sekiro ali mečem. (Pri obglavljanju je bilo včasih potrebnih več udarcev - spomnimo se škotske kraljice Marije Stuart, ki ji je rabelj uspel oddrobiti glavo šele s tretjim udarcem sekire -, zato so sorodniki obsojencev pogosto plačevali rabljem, da bi naostrili rezilo za čim hitrejšo smrt.) Nasprotovanje tako barbarskim načinom smrtne kazni je pod vplivom razsvetljenskih mislecev, kot sta bila denimo Voltaire in Locke, naraščalo. Eden od zagovornikov bolj humane smrti je bil tudi zdravnik Guillotin.
Brez najmanjše bolečine
Ko so jeseni leta 1789 poslanci ustavodajne skupščine razpravljali o novem kazenskem zakoniku, je Guillotin predlagal, da bi se smrtna kazen izvajala z novim orodjem, ki povzroči hitro smrt z manj trpljenja, usmrtitev bo javna, za vse obsojence na enak način brez ozira na stan in položaj v družbi. Nekateri poslanci so bili proti, ker so se bali, da bodo javna obglavljanja preveč razgrela ljudstvo in ga navadila na prelivanje krvi. Guillotin je vztrajal pri svojem: "Nova naprava vam glavo odseka v trenutku, čutili ne boste niti najmanjše bolečine." Ta zdravnikov vzklik je zbudil v skupščini veliko smeha. Kakšna ironija usode! Poslanci niso slutili, da bo večina od njih končala prav pod giljotino. Po Parizu pa so se širili vici na račun premaknjenega zdravnika, ki obljublja smrt brez bolečin.
Še danes se Guillotinu napačno pripisuje "avtorstvo" tega morilskega stroja, v resnici je samo izglasoval zakon o njeni uporabi, prototip sodobne giljotine je napravil nemški izdelovalec inštrumentov Tobias Smith. Sledili so številna testiranja - giljotino so preverjali na moških truplih s krepkimi vratovi v bolnišnici v kraju Bicetre - in izboljšave. Tri leta po pobudi je postala giljotina uradno orodje za smrtne kazni v Franciji, ne pa seveda edino. Pred klasičnimi rablji je imela veliko prednost: nikoli se ni utrudila, bila je hitra in zanesljiva - kot naročena za revolucijsko sodišče, ki se ni moglo napiti krvi.
Joseph Guillotin se je zelo upiral, da bi bil morilni stroj poimenovan po njem, a ljudstvo je že odločilo.
Odvisni od giljotine
Sledila so leta, ko je bilo giljotiniranih na tisoče ljudi - ne le političnih nasprotnikov, za švist ostrega rezila je bila dovolj že ravnodušnost do republikanske ideje, na smrt so bili obsojeni tujci, prihajajoči iz držav, ki so nasprotovale Franciji. Med žrtvami se je znašel tudi največji francoski znanstvenik tistega časa Antoine Lavoisier, utemeljitelj organske kemije. Bil je državni uradnik in obsodili so ga za poneverbo denarja. Prijet, obsojen in usmrčen je bil v istem dnevu. Kasneje je oblast ugotovila, da je bil obtožen po krivici, in ga je rehabilitirala. Njegovi ženi pa poslala kratko sporočilo, da je šlo za neljubo pomoto.
Leta 1793 je revolucionarja Jean-Paula Marata, predsednika jakobinskega kluba, v kadi zabodla Charlotte de Corday in se tako maščevala za krvavi teror po zrušenju žirondincev. Obsodili so jo na smrt. Ko se je njena glava skotalila po tleh, jo je pograbil eden od gledalcev in jo pred očmi navdušene množice poljubil na usta. Časopisi so zapisali, da so njena lica ob tem nespodobnem dejanju zardela, in takoj so se vnele znanstvene razprave, ali odsekana glava lahko čuti ali razmišlja. Zgodovina je zabeležila tudi znanstveni poskus zdravnika Dassyja Ligieresa, ki je odnesel odsekano glavo v svoj laboratorij in jo prišil na živega psa, upajoč, da bo spregovorila.
Parižani so kmalu postali pravi odvisneži od giljotine. Revolucionarni tisk je objavil pogovor s slepcem, ki je redno obiskoval usmrtitve. Ko so ga vprašali, kaj ga tako privlači, saj je vendar slep, je odgovoril: "Res je, ne vidim, toda ko slišim padec rezila na vrat, se mi v srcu prebudi radost."
Na vrhuncu terorja, od 10. junija do 28. julija 1794 - torej v samo sedmih tednih -, je bilo giljotiniranih 1351 oseb, kar pomeni 30 na dan. Tekli so potoki krvi. Glavni rabelj pri giljotini je bil Sanson (1739-1806) iz rabeljske družine bivšega režima. Četudi je bil najbolj popularna oseba v Parizu, je njegov obraz ostal javnosti neznan, saj je usmrtitve izvajal skrit pod kapuco. Nikoli niso odkrili kakšnega njegovega portreta, leta 1862 pa je zapiske, ki jih je delal v teh letih, objavil njegov vnuk.
Javne usmrtitve z giljotino so v Parizu postale tudi vir zaslužka. Prizore so tiskali na razglednice, krčme ob javnih moriščih so ponujale sobe z razgledom na krvavo dejanje, Anglež Thomas Cook je leta 1860 ustanovil potovalno agencijo, ki je angleškim turistom omogočila, da so videli francosko giljotino na delu. Nedaleč od morišča je bila zgrajena gostilna, pobarvana z rdečo barvo: Pri giljotini. Lastnik je na jedilni list napisal tudi program usmrtitev za tisti dan, igral je orkester, ljudje so plesali ...
Šele leta 1939 je Francija giljotine umaknila za zaporniške zidove in usmrtitve niso bile več javne.
Tudi Hitlerjevo morilsko orodje
Zgodovina giljotine se ne konča s francosko revolucijo, kajti mnoge države so uvedle giljotino za izvrševanje smrtnih kazni: Belgija, Grčija, Švica, Švedska ... Francoski kolonializem je pripomogel k temu, da so giljotino spoznali tudi na drugih kontinentih. Redki vedo, da Adolf Hitler svojih nasprotnikov ni pošiljal le v plinske celice, ampak da jih je nekaj tisoč končalo pod rezilom giljotine. V Nemčiji je bila njena uporaba prepovedana leta 1949.
Ne le prvo, tudi zadnjo žrtev "poljuba" vdove si sme pripisati Francija. Zgodilo se je ne tako daljnega leta 1977, ko je bil obsojen za umor in z giljotino usmrčen v Tunisu rojeni Hamida Djandoubi. Štirinajst mesecev pred njim je giljotina odsekala glavo Christianu Ranucciju, obtoženemu posilstva in umora sedemletne deklice. A se je kmalu po izvršitvi kazni pokazalo, da je bil obsojen po nedolžnem. Še danes je marsikdo mnenja, da je moral Djandoubi, nepomembni emigrant iz Tunisa, pod rezilo giljotine zato, da v zgodovini tega francoskega morilnega orodja ne bi, kako neprikladno, pisalo, da je bila tudi njena zadnja žrtev - pomota.
V Franciji je vse do leta 1981 obstajalo delovno mesto eksekutorja pri giljotini. Ukinil ga je šele predsednik Francois Mitterrand. Zanimivo, da je bila država, kjer so se rodile človekove pravice, zadnja v zahodni Evropi, ki je ukinila smrtno kazen. Philippe Maurice je bil zadnji, obsojen na smrt z giljotino, a je preživel prav zaradi ukinitve smrtne kazni leta 1981.