(INTERVJU) Do smrti pa bom imela rada življenje
Alenka Čurin Janžekovič je z odprtim pismom, v katerem pojasnjuje, zakaj se je odločila za samomor v Švici, pretresla slovensko javnost.
Vaše odprto pismo, v katerem ste povedali, da si urejate tako imenovani vodeni samomor s spremstvom v Švici, ker ne morete dostojno umreti doma, odmeva.
"Ja, moj telefon nenehno zvoni, tudi najrazličnejši mediji me vabijo k pogovoru, in tega sem zelo vesela. Pa ne gre za 'popularnost', ker je res ne potrebujem, pomembno je, da se končno začnemo pogovarjati o evtanaziji in pravici do dostojne smrti tudi pri nas."
No, čisto spregledana tema to ni.
"Ja, ampak kako pa se pogovarjamo o njej? In kdo? V glavnem se o evtanaziji pogovarjata za zaprtimi vrati zdravniška in pravna stroka, oboji, zdravniki in pravniki, govorijo največ o možnih zlorabah in pritrjujejo drug drugemu, ko jo obsojajo. Nič pa o tegobah, bolečinah, dolgoletnem vegetiranju in neznosnem trpljenju neštetih neozdravljivo bolnih ljudi, ki si ne želimo umreti povsem razčlovečeni in odvisni od pomoči drugih. Drugega mišljenja, kot je to, da je evtanazija nedopustna, pri nas sploh ne sme biti in v takšni odklonilni atmosferi se tudi tisti, ki jo v sebi zagovarjajo, ne upajo oglasiti. Spomnim se, da je leta 2015 tedanji poslanec Jani Möderndorfer na odboru za zdravstvo dejal, da se zavzema za to, da se posamezniku prizna pravica, da umre na način, ki mu prihrani neznosno trpljenje. Kako so vsi padli po njem! Da se zavzema za zakonito ubijanje bolnikov. Bila me je groza, ko sem to poslušala."
Ampak očitno se stvari spreminjajo. Pred nekaj dnevi - šlo je seveda za odmev na vaše pismo - so pred televizijskimi kamerami poslanci Bojana Muršič iz SD, Branko Simonovič iz Desusa, Matej Vatovec iz Levice in Mojca Žnidarič iz SMC govorili, da je treba začeti razmišljati o zakonodaji, ki bi omogočila evtanazijo.
"Moram reči, da je tudi mene ta pozitivni odziv izzvanih poslancev prijetno presenetil. Zadnji dve leti so se stvari nekako 'zmehčale', začelo se je govoriti celo o politični volji za pripravo nove zakonodaje. Gotovo je k temu pripomoglo tudi pretresljivo pismo gospoda dr. Janka Pleterskega, uglednega zgodovinarja, ki mu je življenje predstavljajo neskončno breme, ko je oglušel, oslepel, ko mu je telo povsem opešalo, njegov um pa je ostal nedotaknjen. 'Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti,' je zapisal. V pismu je opozoril, da mora demokratična država, kot je Slovenija, vprašanje pravice do dostojne smrti rešiti sistemsko. Njegov klic, naj država že končno nekaj stori, je bil pomemben tudi zato, ker je bil spoštovana, znana, cenjena javna osebnost, in njegove besede imajo gotovo večjo težo kot besede 'brezimnih' ljudi."
Poslanka Mojca Žnidarič je rekla, da je seznanjena z vašim pogledom, ker ste jo obiskali v poslanski pisarni. Tudi druge poslance?
"Ne, samo njo. Pravzaprav se na politiko zelo slabo spoznam, poslanko Žnidaričevo sem spoznala pred časom, ko me je na neki prireditvi nagovorila. Je sicer iz naših krajev, a je nisem prej poznala. Takrat sva govorili o pismu, ki sem ga napisala njenemu kolegu Dejanu Židanu zaradi njegovih takratnih izjav o podeljevanju koncesij za ortopedske operacije. Zato sem se oglasila pri njej, da ji razložim svoj pogled, svojo zgodbo, da ji povem, zakaj si prizadevam za uzakonitev evtanazije pri nas. Vzela si je čas, me poslušala in tudi slišala, kaj ji pripovedujem."
Res je, da se pri nas v vseh teh letih nismo premaknili dlje od nezavezujočega strinjanja, da "se je o teh stvareh treba začeti pogovarjati". To je za vas premalo, kajne?
"To ni nič. Potrebujemo izdelavo strokovnih podlag za tak zakon in široko javno razpravo. Me je pa dddr. Andrej Pleterski, sin Janka Pleterskega, opozoril, da je bilo pravkar ustanovljeno združenje za dostojno starost Srebrna nit, 'skupina za spremembe', in da imajo že pripravljen osnutek zakona."
V pismu ste pozvali Zdravniško zbornico Slovenije in Slovensko zdravniško društvo, da postanejo pobudniki odprtega javnega dialoga o evtanaziji. Odgovarjajo, da evtanazija in pomoč pri samomoru za zdravnike nista sprejemljivi.
"Kaj pa, ko neskončno trpijo njihovi najbližji? Neozdravljivo bolni ali povsem nemočni, vegetirajoči kot rastlinice. Jih pustijo trpeti?"
Ne vem. Ampak zdravniki pravijo, da nikomur ni treba trpeti neznosnih bolečin, ker imamo dovolj sredstev in postopkov za lajšanje bolečine.
"Pravijo, ja. Kakorkoli se je odnos pacient-zdravnik spremenil na bolje, še vedno velja, da je večina zdravnikov zelo nedostopna. Iz lastnega primera svojih zadnjih dveh operacij lahko povem, da se jim vedno mudi. Karkoli sem vprašala, je bil odgovor podan na hitro, površno, mimogrede. Ko sem si želela, da bi se pogovorila z zdravnikom pred operacijo, ni imel časa. In potem - ko so me že pripravljali na operacijo, kar je pri meni itak velik problem, ker so tudi moje žile katastrofalne - je prišel anesteziolog s kupom moje zdravstvene dokumentacije. Pregleduje in najde mojo izjavo Vnaprejšnja zavrnitev zdravstvene oskrbe, torej da ne dovoljujem postopkov oživljanja, če se kaj zakomplicira med operacijo, itd. Pravi: 'Kaj pa je to? A to bi moral upoštevati ali kaj?' Takrat pa me je res postalo strah. Ta pisna izjava volje pacienta velja že desetletje, on pa sprašuje, ali mora upoštevati mojo voljo. Še zdaj ne vem, ali se je norčeval ali dejansko ni vedel, oboje je pa nedopustno. In tudi ne vem, zakaj takšnega podatka ne vnesejo na zdravstveno kartico, kot je bilo že zdavnaj obljubljeno."
S povedanim nekako potrjujete že večkrat slišano, da bi se pri nas morda manj govorilo o evtanaziji, če bi bila komunikacija med zdravniki in bolniki boljša.
"Najbrž bi se marsikaj razrešilo drugače, prepričana sem, toda moja odločitev za vodeni samomor v Švici je jasna, glasna in nihče več me ne bi mogel prepričati, da jo opustim. Srečna bi bila, če bi mi bila dostojna smrt omogočena doma, ampak ker mi ni in ker najbrž ni malo ljudi, ki si ne morejo privoščiti plačati več kot deset tisoč evrov za smrt v Švici, je moje poslanstvo, da govorim o tem in poskušam spreminjati stvari. Zato sem tudi napisala javno pismo zdravniški zbornici in zdravniškemu društvu."
Zakaj njim? Švicarski Dignitas, kamor greste, je profitno podjetje, ki zagotavlja pomoč pri umiranju oziroma samomoru in tam zdravniško osebje ni vpleteno v sam akt izvedbe. Snov, ki povzroči smrt, "stranki" prinese uslužbenec, ki nima nobene povezave z medicinsko stroko. Zdravnik v skladu s švicarskim zakonom lahko zgolj predpiše zdravilo. Mogoče pa je to model, ki se lahko uveljavi pri nas?
"Glede na to, kako se zdravniki upirajo, najbrž res. Ampak nemogoče jih je obiti, ker jih potrebuješ vsaj takrat, ko si urejaš dokumentacijo."
Kaj ste storili, kaj še morate storiti, da lahko kadarkoli pridete v Dignitas in tam umrete?
"Najprej je treba vzpostaviti stik, seveda, pišeš ali kličeš na njihov elektronski naslov ali na njihovo telefonsko številko, oboje je na spletu. Zelo so odzivni. Ko sem se povezala z njimi, so mi poslali povabilo k članstvu v Dignitas; če misliš resno s svojim dejanjem, se moraš včlaniti. Članarina znaša na leto 90 švicarskih frankov, na začetku še plačaš 200 frankov registracije. Potem pa sledijo trije pomembni predpogoji. Prvi je prošnja za pripravo samomora v spremstvu ..."
Obrazec?
"Ne, sam jo moraš napisati in v njej moraš izrecno zaprositi za pripravo samomora v spremstvu; jasno, jedrnato, v njej morajo biti uporabljene tudi nekatere točno določene besede. Vse listine se oddajo v angleščini, nemščini ali francoščini. Potrebna je velika natančnost pri prevodu, jaz sem morala prošnjo po njihovem opozorilu trikrat popraviti. Temu sledi drugi predpogoj, nekakšno 'življenjsko poročilo' - no, to pa dejansko zajema vse, res vse, kar sam veš o sebi. Na podlagi tega poročila si Dignitasov tim ustvari sliko o tebi in okoliščinah, kar zdravnikom pomaga pri odločanju o odobritvi postopka. Zapišeš vse osebne podatke, o izobraževanju, zaposlitvi, dejavnostih v življenju, hobijih, pa seveda kronologijo bolezni, o odnosih v družini, o doživljanju življenja, obremenjenega z boleznijo ... Šest tipkanih strani sem napisala, in če kdo dandanes ve res vse o meni, je to Dignitas. No, potem je treba poslati še vse prevedene zdravniške izvide, poročila z obsežnimi informacijami o diagnozi, anamnezi, razvoju bolezni, bolečinah, trpljenju ... Vse prevedeno s strani pooblaščenega prevajalca, seveda. Ni pa treba pošljati denimo rentgenskih posnetkov, laboratorijskih izvidov ... In slednjič je potreben še dopis tvojega osebnega zdravnika, v katerem ta poda strokovno videnje tvoje bolezni. Če bolnika v teku bolezni spremlja tudi specialist, je potrebno tudi njegovo strokovno poročilo. In tu se lahko ža zatakne ..."
Pri vas se očitno je.
"Osebna zdravnica je napisala poročilo zame brez pripomb. Navsezadnje zdravniku niti ni treba vedeti, zakaj potrebuješ njegovo strokovno videnje tvoje bolezni, ampak mu pač poveš, ker te vpraša in nočeš lagati. Pri specialistu - pri meni je to ortoped, ker ga pač največkrat potrebujem - pa ni šlo tako gladko. Najprej sem navezala stik z ortopedom, ki me je obravnaval do leta 2017, ko se je upokojil, a občasno še vedno dela. Čeprav sva v prijateljskih odnosih, me je zavrnil. 'Tega ne bi naredil niti za koga od svojcev niti zate,' je dejal. Potem sem pač iskala naprej in slednjič le prišla do poročila. No, pri meni se je pojavila še ena ovira - ker jemljem antidepresive, sem morala priložiti tudi izvid psihiatra, kar pomeni, da te ta pošlje najprej na klinično-psihološki pregled, preden poda svoje mnenje, ali si sposoben suverenega odločanja o sebi. In to je bila spet velika ovira - šla sem tako v ormoško psihiatrično bolnico pa k trem psihiatrom s privatno prakso, povsod so me odklonili. V stiski sem poklicala zdravnika, ki je bil pred upokojitvijo tudi moj zdravnik in za katerega sem vedela, da skuša pomagati, ko lahko, in šele preko te zveze sem prišla do psihiatra. Opravila sem obsežne psihološke teste, dva dneva sem jih reševala, in slednjič sem prišla tudi do strokovnega poročila psihiatra. Skoraj celo leto sem urejala vse te papirje."
Najbrž je potrebne veliko volje in trdne odločenosti, da se prebiješ skozi vse to.
"Veliko. Kaj pa, če si nepokreten? Kako boš opravil vse te poti? In navsezadnje vse to tudi veliko stane, saj je treba vse dokumente prevesti v tuji jezik. Potem pa je sledilo iz Dignitasa še kup nekih vprašalnikov, kjer te preprosto preverjajo, obenem pa moraš navesti, kdo te bo spremljal, ali bo kdo ob tebi, ko boš vzel zdravilo ..."
Zdravilo?
"Eni rečejo strup, jaz pa sredstvu, ki te reši vsega hudega, ne morem reči strup. Tudi o spremljevalcu moraš napisati vse osebne podatke, kontakt itd. in s podpisom se tudi zavežeš, da ne bo, če zdravilo ne bi takoj delovalo, zahteval, da mi poskušajo rešiti življenje. Ko je vse to končano, dobiš še zadnji dokument, kjer so ponujene možnosti, kdaj se želiš posloviti. Takoj ali se daš na 'čakanje' in si sprejet takoj, ko se odločiš. Odločila sem se za 'čakanje', tako sva se dogovorila z možem. Moram pa seveda paziti, da bom ob odločitvi še toliko pri močeh, da bom zmogla pot in da bom lahko sama vzela zdravilo - to je pogoj organizacije Dignitas."
Želite umreti, ker je življenje za vas neznosno ali ker se bojite, da takšno postane?
"Kaj naj vam rečem ... Ko tako dolgo živiš z boleznijo kot jaz, ko že leta in leta ni niti ure brez bolečin, ko veš, da te čaka spet še ena operacija, ker druge terapije za mojo bolezen ni, za teboj pa jih je že enajst, si želiš samo še spočiti izmučeno telo, želiš si samo to, da te ni več, da izgineš ... Včasih me ljudje sprašujejo, ali verjamem v posmrtno življenje, ali verjamem, da me tam nekje čaka 'druga' stran. 'Samo tega mi ne govorite,' pravim. Ne želim verjeti, da je druga stran, preveč bi me bilo strah, da moram še enkrat skozi življenje. Samo stopiti v konec, v nič. To je moja želja."
V zadnjih nekaj letih ste izgubili očeta, sestro, s katero sta si delili isto bolezen, in slednjič še mamo. Moralo je vplivati na vašo odločitev.
"Gotovo je vplivalo. Atek je bil steber naše družine, umrl je za rakom, sesulo me je. Potem je nenadoma umrla sestra. 'Zaradi dolgotrajnega napačnega zdravljenja z napačnimi antibiotiki,' je dejala zdravnica. Dobila je mesojedo bakterijo in umrla zaradi sepse. Mamo, ki je pred leti prebolela raka, je hčerkina smrt do konca potrla, sledila je demenca, Alzheimerjeva bolezen ... pred štirimi leti je umrla. Grozno je spremljati izgubo vseh svojih najbližjih in umirali so v bolečinah."
"Mojo odločitev podpira tudi mož, s katerim že 36 let živiva dvoedinost v polnem pomenu besede," ste zapisali v pismu. Saj veste, da mu s svojo odločitvijo skoraj zagotovo povzročate stisko.
"Vsaka odločitev, ki ni vsakdanja, lahko partnerja spravlja v stisko, tudi v veliko. Ljudje stiske rešujemo s pogovori. V takšnem primeru moramo izključiti čustva in se pogovarjati predvsem z razumom. Midva to počneva že dolga leta. In to je zelo pomembno. Ob pogovarjanju, ob ponavljajoči se temi človek začne še tako težke odločitve sprejemati in razumeti. Moj mož jasno in glasno pove, da me je pripravljen 'spustiti', če se mi ponovi zgodba izpred dveh let, ko sem skoraj za celo leto obležala, ko sem prestajala neznosne bolečine in sem bila povsem odvisna od njegove pomoči. V to njegovo odločitev, da me je pripravljen 'spustiti', verjamem, ker je mož beseda. Iskreno povedano, sama zase pa nisem tako prepričana, da bi ga lahko brez slabe vesti pustila samega."
V vsakem človeku, pravijo, obstaja temeljno upanje - da še ni čas.
"Saj tudi jaz nikamor ne hitim. Papirje bom pospravila v predal in bom končno pomirjena, ker vem, da mi bodo pomagali, ko pride čas. Do smrti pa bom imela rada življenje."
Ljudje izgorevajo tudi zaradi slabih odnosov in izgube življenjskega smisla
Ekonomija energije je podobna ekonomiji denarja. Če je želimo več, moramo zmanjšati porabo ali povečati proizvodnjo," pravi Sanja Lončar, izjemna poznavalka zdrave prehrane. Na Festivalu zdravja in obilja, ki bo v Mariboru 11. maja, nam bo pripovedovala, kje vse lahko ustvarimo energijske prihranke in kako lahko hitro proizvedemo več energije brez poživil in kemičnih substanc. Zanimivo za vse, ki želijo dvigniti in obdržati raven energije in izboljšati kakovost svojega življenja.
Utrujenost, brezvoljnost, izpraznjenost so stalni spremljevalci današnjega človeka. Kaj nas izčrpava?
Ljudje imajo napačne predstave o tem, kaj jih izčrpava. Če verjamete ali ne, noben fizični napor nas ne more ožeti tako, kot nas lahko ožame lastna glava. Misli, nenehno premišljevanje, skrbi in strahovi nas najhitreje oropajo energije. Če želimo imeti dovolj energije, je treba obvladati več zadev hkrati: glavo, presnovo, počitek itd.
Sanja Lončar (Kako do več energije), Gregor Obronek (Ajurveda), Manica Rampre (Transurfing) in Bene Berhić (Zdravilne rastline in borelioza) bodo predavali na Festivalu zdravja in obilja v soboto, 11. maja, v Narodnem domu v Mariboru. Vstopnice lahko kupite v prizidku Večera, na Eventimu ali naročite po telefonu 02 23 53 112 ali e-pošti [email protected]. Informacije na www.vecer.com/vzivo.
Kako se izogniti izčrpanosti in izgorelosti?
Danes izgorevamo zato, ker več ne znamo goreti. Ne delamo iz veselja, ni navdiha, ni notranjega pogona. Ko sem delala proti svoji vesti, sem tudi sama izgorevala. Zdaj, že več kot desetletje, kljub temu da moj delovnik močno presega osemurnega, zelo redko začutim utrujenost. Zdaj vem, da, dokler delam to, kar čutim, kar me navdihuje, in dokler to lahko počnem pošteno do sebe, drugih in stvarstva, ni nevarnosti, da bi izgorela. Ljudje izgorevajo bolj zaradi slabih odnosov in izgube življenjskega smisla kot zaradi fizičnih obremenitev.
Zdrava prehrana zagotavlja fizično in mentalno zdravje ter nivo energije. Ali živila, ki jih kupimo v supermarketih, zagotavljajo takšno stanje telesa in duha?
V prehrano bi poleg besede živila morali vpeljati še nove izraze, kot so polnila in mašila, da bi lahko ločili med hrano, ki nas resnično živi, in tisto, ki nas le polni in maši.
Ali na trgovskih policah sploh lahko najdemo kakovostne izdelke, ki niso zgolj polnila in mašila?
Police v trgovinah so minsko polje, po katerem je treba zelo pazljivo hoditi. Sem in tja se najdejo tudi kakovostni izdelki, povečini pa globalizacija ponuja le tisto, kar je že dolgo mrtvo in zato prenese zelo dolg rok uporabe. Še sadje in zelenjava sta v zadnjem desetletju izgubila v povprečju tretjino vitaminov in rudnin.
Kaj pa prehranska dopolnila; ali lahko nadoknadijo manko hranljivosti?
Tudi prehranskih dopolnil telo ne more izkoristiti brez cele vrste hranil, zato je vsaj minimalna količina kakovostne hrane pogoj, da bi prehranska dopolnila delovala. Povedano preprosteje, vitamini, ki jih dodamo čipsu ali sladicam, bodo v veliki meri ostali v telesu neizkoriščeni. Če pa kakovostna prehranska dopolnila zaužijemo ob solati, sadju ali polnovrednih žitih, jih bo telo veliko lažje uporabilo. Prodaja prehranskih dopolnil je velik biznis, to so verjetno najbolj donosni izdelki na trgovskih policah. Žal le zelo majhen odstotek dopolnil zares deluje in v našem telesu ustvarja želene spremembe.
Kako vi skrbite za svoje dobro počutje in zdravje?
Največ energije prihaja iz veselja do življenja ter ljubezni in hvaležnosti, ki ju čutim do privilegija, da sem živa, da sem tu in zdaj. Iz iste ljubezni sledijo tudi izbire, kaj bom naredila s svojim dnevom in kako bom poskrbela za telo, ki mi omogoča, da delujem. Zato so mi kuhanje, vzgajanje hrane in nabiranje divjeraslih rastlin v veliko veselje, mojemu telesu pa v veliko pomoč.
Premiki pri zaposlovanju starejših
Srečati abrahama v zasebnem življenju danes ne pomeni posebne prelomnice, drugače pa je na poklicnem področju, kjer za delodajalce ljudje po tej starosti praviloma veljajo za 'stare' - pa čeprav imajo do upokojitve še 15 let. To je še posebej velik problem za tiste, ki na novo iščejo zaposlitev: petdeset let je nekakšna nevidna meja, ki pogosto pretehta pri odločitvi, katerega od kandidatov za zaposlitev bo delodajalec izbral - in praviloma se odloči za mlajšega. Po 55. letu starosti postaja ta nevidna meja iz leta v leto še bolj občutna.
Med zaposlenimi petina starejših
Na zavodu za zaposlovanje zadnja leta načrtno spodbujajo zaposlovanje starejših z ukrepi aktivne politike zaposlovanja (APZ). "Slovenija je bila v preteklosti na repu EU glede zaposlenosti starejših od 55 let, vendar se počasi situacija izboljšuje, tudi s pomočjo ukrepov APZ. Delodajalci vse bolj prepoznavajo kompetence in znanja, ki jih imajo starejši, in dobri delodajalci te ljudi motivirajo, da ostanejo na delovnem mestu kot mentorji mlajšim - tudi ko izpolnijo pogoje za upokojitev. Gre za majhne premike, vendar jih opažamo, pa tudi podatki kažejo tako," pravi Mirjana Zgaga, svetovalka generalnega direktorja Zavoda RS za zaposlovanje.
Na mariborski območni službi zavoda je bilo konec marca med brezposelnimi 37 odstotkov starejših od 50 let, kar je nekoliko manj, kot je bilo povprečje v državi (40 odstotkov). "Zagotovo k temu prispevajo številni projekti, ki smo jih peljali v preteklosti za starejše - denimo Prizma 50+ ter nenehno povezovanje z delodajalci in partnerji iz lokalnega okolja, kjer poudarjamo, da je kapital v starejših delavcih, ki imajo specifična znanja, ki jih bomo izgubili, če jih ne bodo pravočasno prenesli na mlado generacijo," je prepričana Mirjana Zgaga.
Najtežje najdejo zaposlitev dolgotrajno brezposelni, torej tisti, ki so na zavodu za zaposlovanje prijavljeni več kot leto dni. Koliko teh, starih več kot 50 let, se je zaposlilo?
"Med zaposlenimi je bilo 559 dolgotrajno brezposelnih in starejših od 50 let, kar pomeni 6,2 odstotka vseh zaposlitev. Od tega je bilo 263 žensk oziroma 47 odstotkov. V prvem četrtletju 2019 pa 147 dolgotrajno brezposelnih in starejših od 50 let, kar pomeni 5,2 odstotka vseh zaposlitev," odgovarja Mirjana Zgaga.
Z ukrepi APZ do zaposlitve
Četudi so ta čas velike potrebe po delavcih, je po drugi strani na trgu delovne sile veliko strukturno neskladje - med brezposelnimi na zavodu za zaposlovanje pogosto ni primernih kandidatov za razpisana prosta delovna mesta.
"Delodajalci iščejo predvsem osebe, ki razpolagajo z znanjem in kompetencami za konkretno delo ter so motivirane za zaposlitev. Če pa takšnih kandidatov ni na razpolago, se odločajo za kandidate, ki so motivirani za zaposlitev in so pripravljeni na dodatno usposabljanje, izobraževanje ter učenje na konkretnem delovnem mestu. V kolikor starejša oseba razpolaga z ustreznimi znanji, starost ni ovira za njeno zaposlitev, posebej še v primerih, ko delodajalci lahko pridobijo tudi subvencijo," pravi Mirjana Zgaga.
- Starejši se aktivno vključujejo v številne ukrepe Aktivne politike zaposlovanja.
- Lani je bilo v ukrepe aktivne politike zaposlovanja skupno vključenih 3809 brezposelnih oseb, od tega 1105 starejših od 50 let.
- V subvencionirano zaposlitev Zaposli.me je bilo lani vključenih 237 brezposelnih, v subvencionirano zaposlitev Aktivno do upokojitve 34 starejših, v javna dela pa 371 starejših od 50 let.
- Lani se je iz evidence brezposelnih na mariborskem zavodu za zaposlovanje odjavilo 8912 oseb zaradi zaposlitve, petina je bila starejših od 50 let.
Starejši se aktivno vključujejo v številne ukrepe APZ in pridobivajo dodatna znanja, s katerimi potem lažje najdejo zaposlitev v subvencioniranih oblikah zaposlitve, opažajo na zavodu za zaposlovanje. V subvencionirano zaposlitev Zaposli.me je bilo denimo lani vključenih 237 brezposelnih, v subvencionirano zaposlitev Aktivno do upokojitve pa 34 starejših. Eden od ključnih ukrepov aktivne politike zaposlovanja so tudi javna dela, kjer imajo prednost pri vključevanju brezposelni, ki so več kot dve leti neprekinjeno prijavljeni na zavodu in v tem času niso bili vključeni v noben program APZ ter prejemniki denarne socialne pomoči. Lani je bilo tako med vključenimi v javna dela mariborske območne službe zavoda za zaposlovanje 843 dolgotrajno brezposelnih, od tega 371 starejših od 50 let, kar pomeni 44 odstotkov vseh, podobno tudi v prvem četrtletju letos.
"V letu 2018 je bilo tako v ukrepe aktivne politike zaposlovanja skupno vključenih 3809 brezposelnih oseb, od tega 1105 starejših od 50 let (torej 29 odstotkov). Znotraj tega števila je bilo 166 oseb starejših od 60 let. Med vsemi vključenimi v ukrepe APZ je bilo 57 odstotkov žensk. Opažamo, da se ženske hitreje odločajo za vključevanje v različne aktivnosti - in so običajno pri tem tudi uspešnejše," še pravi Mirjana Zgaga.
TEDENSKA ASTRO NAPOVED: Življenje dobiva pospešen tempo
PONEDELJEK, 15. APRIL
Dopoldanske urice bodo hitro minevale, odlično lahko predstavite svoje ideje in zamisli, zato ne mirujte.
Malo čez opoldne Luna menja svoj položaj, vstopa v znak pridne Device. Popoldan je kot naročen za vzpostavitev reda na vseh področjih, tudi tistih, ki se jih pred dnevi niste mogli lotiti. Odlično se boste počutili tudi pri delu z rožami in na vrtu, saj je Devica znak zemlje.
Del dneva preživite na prostem, v naravi, kjer se bodo vaše zaloge moči najbolje akumulirale.
TOREK, 16. APRIL
V tem dnevu bo prisotna povečana količina živčne energije, ki jo je potrebno odpravljati z več fizičnega dela, gibanja in rekreacije. Povečana pazljivost velja tudi pri hrani, naj bo lahka, da ne obremenjujete prebavil!
Kvadrat Venere z Jupitrom in Lunin z Marsom ter opozicijo Lune z Neptunom opozarjajo na maksimalno previdnost v komunikaciji, pri delu, prometu itd. Potrpežljivost bo velika vrlina, gojiti jo je potrebno načrtno!
SREDA, 17. APRIL
V jutranjih urah bo Merkur, planet, ki je zadolžen za delo in komunikacijo, vstopil v znak Ovna. Ta pozicija prinaša hitro dinamiko, življenje bo dobilo pospešen tempo, misli bodo hitre okretne, komunikacija živahna, zelo neposredna, rojevale se bodo nove ideje. S počasnejšimi od sebe ne boste imeli veliko potrpljenja, zato se je potrebno zavedati, da to lahko pripelje tudi do kakšne neprimerne reakcije!
Popoldne Luna vstopi v znak Tehtnice in vnaša umirjenost v te ure. Medosebni odnosi in harmoniji bosta postala zelo pomembna. Prebujen bo estetski čut, čut za modo, kar velja maksimalno izkoristiti sebi v prid.
ČETRTEK, 18. APRIL
Trigon Lune z Marsom vnaša v ta dan veliko energije, s katero je potrebo ravnati maksimalno previdno. Nagnjenost k konfliktnemu ravnanju in nepotrpežljivost si bosta podala roke.
Tudi kasnejši kvadrat Lune s Saturnom ne bo prav nič olajšal situacije. Dan nikakor ni dober za sklepanje dogovorov in pomembnejše pogovore, saj bo občutljivost močno povečana. Pretijo občutki nezadovoljstva in slabe volje, kar ni dobra popotnica za kvalitetno preživet dan, še zlasti zaradi bližine polne Lune.
Vsem tem občutkom se je potrebno zavestno postaviti po robu in si ne dovoliti, da dobijo oblast nad vami!
PETEK, 19. APRIL
Dopoldanske ure bodo stresne, potreba po razčiščevanju bo prisotna in bližina polne Lune ne bo nič kaj olajševala situacijo.
Polna Luna v znaku Tehtnice malo po 13. uri prinaša potrebo po tem, da se medosebni odnosi postavijo pod povečevalno steklo, odpravijo morebitna razhajanja in ponovno vzpostavi ravnovesje, ki je najvišji ideal tega znaka.
Popoldne Luna vstopi v znak Škorpijona, kar prinaša v prihodnjih dveh dneh ponotranjeno energijo, mogoče boste pogosteje občutili tesnobo in skrbi.
SOBOTA, 20. APRIL
Velikonočna sobota bo minevala prav prijetno. V dopoldanskem času Sonce menja svoj položaj. Zapušča znak Ovna in vstopa v drugo pomladansko znamenje, v Bika. Ta znak povezujemo s potrebo po zagotovitvi čustvene in materialne varnosti in v prihodnjem mesecu dni bo ogromno energijo vloženo prav na ti dve področji.
V večernih urah vstopi Venera v znak Ovna, v katerem bo brez zadržkov izrazila svojo energijo, toplino, strastnost, kar je krasna popotnica za nadgradnjo medosebnih odnosov.
NEDELJA, 21. APRIL
V tem dnevu boste manj družabni, bolj vam bodo prijali samota, distanca in mir. Dan je odličen za zaključevanje že pričetih projektov, tudi za čiščenje, v fizičnem smislu pa za razne terapije, masaže, kopeli.
V zgodnjih večernih urah Luna vstopi v znak Strelca. Energija tega znamenja je vedno usmerjena v prihodnost in je pogosto razpršena na več področij. Zato je odlično, da si postavite sistematski pristop delovanja, kajti le tako boste lahko zadovoljni z rezultati svojih prizadevanj. V nasprotnem primeru lahko ves dan delate, a ničesar ne dokončate!
PONEDELJEK, 22. APRIL
Nov teden se pričenja s prazničnim velikonočnim ponedeljkom. Dan z Luno v Strelcu bo mineval prijetno, zanimivo in pestro. Obetajo se različna srečanja, še zlasti pozitivni bodo kontakti s tujino.
Zaradi kasnejšega nasprotovanja Lune Marsu je potrebno v popoldanskih urah kontrolirati strasti, saj vas lahko prehitro zanese predaleč. To velja za medosebne odnose in tudi za situacije v prometu! Drznost in prevelika hitrost sta lahko zelo slabi popotnici!
Astrologinjo Dolores Volasko lahko spremljate na uradni facebook strani: https://www.facebook.com/dolores.volasko.
Popolna tišina boli kot najhujši hrup
Kaj se dogaja v tihem, gluhem prostoru? Slišiš zvoke, ki jih sicer ne, in dalj časa ko si v tišini, glasnejši postajajo. Slišiš svoje srce, želodec, dihanje, požiranje sline, celo kri, ki teče po žilah lahko zaznaš. "Naša tiha soba je polgluha," pove dr. Nikola Holeček, vodja akustike in raziskovalne enote v Gorenju v Velenju, "a je tu tudi tako tiho, da ti normalno bitje srca lahko začne ropotati v glavi".
V brezzvočni sobi Microsofta, ki so jo opisali v zadnji številki Večerove revije Science Illustrated, tišina doseže minus 20,6 decibela (dB). "Decibel ni enota za glasnost, ampak logaritem razmerja med izmerjeno in referenčno vrednostjo," pojasni strokovnjak: "Tam, kjer človek neha slišati, je ničla, nič decibelov. To ne pomeni, da ni zvoka, gre samo za mejo človekove slišnosti. So še minus decibeli, še tišji zvoki, ki jih zaznavajo živali."
Akustični mit, da race pri prhutanju s krili nimajo odmeva, so razblinili občutljivi mikrofoni v gluhi komori. Njihovo prhutanje ni nič posebnega, ampak ima odboj kot vsak drugi zvok. Test nas je postavil na trdna tla tudi o mnenju, da je mogoče z glasom raztreščiti kozarec ali žarnico. To ni mogoče. Fiziki so sicer našli frekvenco, ki bi to lahko povzročila, vendar bi glasnost morala biti ekstremna. O zvokih v vesolju, ki se slišijo v filmih, fiziki tudi zmajujejo z glavo. Tam je namreč absolutna tišina. Ko je v kinu ali na televiziji nekaj slišati, je tako kot v starih ameriških filmih, kjer na makadamu cvilijo gume.
V najtišji komori pri nas, veliki sobi z visokim stropom in s penastimi klini na stenah in stropu, se torej glasnost zvokov iz okolja zniža do človekovega slišnega praga. Točno 220 kubičnih metrov čiste prostornine ima od klinov do klinov in ravnih tal. "Od leta 1991 jo imamo, leto in pol prej sem dobil nalogo, da jo zgradimo in opremimo za merjenje glasnosti gospodinjskih aparatov. Podatke o tem je Gorenje začelo objavljali prej kot konkurenti," je dejal Holeček. V njihovem cenovnem razredu so tudi po nemotečnosti vseskozi v vrhu.
Pri nekaterih se pojavi panika
Kaj slišim? vprašam v tihi sobi. "Tišino," odgovori dr. Nikola Holeček. Že po nekaj desetih minutah v največji tovrstni komori v Sloveniji se mi v ušesih začne nekaj dogajati. "Tišina je lahko moreča, ker je nismo navajeni. Popolna tišina in oglušujoči zvok sta dve boleči skrajnosti." On zdrži v njej več časa kot nevajeni, ki imajo praviloma težave, čeprav sobi reče polgluha.
Microsoftova komora je za Guinnessov rekord, mi nimamo nobene potrebe, da bi imeli takšno. Najbolj strogi standardi predpisujejo za aparat v gospodinjstvu šest do dvanajst decibelov razlike med virom in okolico. Pri slišnosti je referenca 20 mikropascalov zvočnega tlaka - to je tisto, kar zdravo uho še sliši, vendar ne pri vseh frekvencah, ampak med 800 herci in štirimi kiloherci, pri frekvenci enega kiloherca smo najbolj občutljivi."
Trije kiloherci izstopajo, ker zaradi dolžine sluhovoda pride do resonanc. "Od 20 do 20 tisoč je normalni razpon frekvenc, ne glede na to, če je amplituda enaka, bi jih začeli slišati pri 200 ali 300 hercih. Pa še to komaj." Ta filter imamo ljudje vgrajen, da ne slišimo svojih notranjih organov. "Dokaz, da živali tega filtra nimajo, ste morda doživeli, če ste bili pred psom, ki se je nenadoma pojavil pred vami, prestrašeni." Strah, vznemirjenost pes sliši in temu primerno reagira.
Sluh funkcionira analogno in ne digitalno, vendar ima vinilna plošča druge slabosti, slišijo se šumi in poki, popačenja so večja na koncu zaradi večjega odstopanja kota ročke, dr. Nikola Holeček primerja dva nosilca glasbe. "Zdaj so že novi mediji, telefoni in drugi," reče. "Vedeti pa je treba, da noben zvok iz teh medijev ni naraven, ampak samo približek. Posneto je brez odbojev, ki na koncertu so, tudi dinamika je v koncertni dvorani večja, zvok violine je bolj prijeten, prostor poudari tudi frekvence, ki jih pri snemanju v studiu izločijo."
Dr. Holeček opaža, da ljudje - ženske so še posebej subtilne - po daljšem času v komori izgubijo občutek za orientacijo, pri nekaterih se pojavi panika. "Če bi bili v temi v polju tišine, ne bi vedeli, koliko časa ste notri, kje se nahajate, dezorientirani bi bili. Čutilo sluha je močnejše od čutila vida, evolucija nam je dala vir in sprejemnik zvoka, pri očeh samo sprejemnik. Vidimo lahko zelo majhen spekter, z akustičnim besednjakom rečeno, samo dve oktavi, slišimo jih deset, pikovati so meja slišnosti, megavati so start rakete, vmes je še veliko vsega. Sluh je izredno izpopolnjen instrument, frekvenčno in amplitudno. Zato je treba paziti nanj.
Slušni organ je selektivni frekvenčni analizator, indikator smeri zvočnega vira, indikator glasnosti, frekvence in barve tona, frekvenčni obseg je 10 oktav, 1: 1000, razmerje tlakov je 1: 106 . Na meji slišnosti je amplituda bobniča samo 10-11metra. To so skoraj neverjetni, vendar resnični podatki. Nanotehnologja je 10 na minus 9, radij atoma je 10 na minus 10, amplituda bobniča pa desetkrat manjša. To je impresivno, dokazuje, da je sluh najbogatejši čut."
Fizik z glasbo v genih
V oddelku akustike v Gorenju je kot v glasbenem studiu, na stenah so nalepljene piramide, klini iz pene, določeno je, kako veliki morajo biti, kako morajo biti obrnjeni, koliko odmaknjeni od stene in pod katerim kotom. Z neba visijo zelo občutljivi mikrofoni. "Dvajset jih je, nameščeni so po spirali, tako da vsakemu ustreza približno enaka površina, ker je potem srednjo vrednost lažje doseči. Moč izračunamo na osnovi srednje vrednosti tlaka in definirani razdalji razdalj. Iz paskalov in razmerja sklenjene in referenčne površine pa s pomočjo matematike postanejo vati." Merilni mikrofoni ne sežejo v negativne decibele, ker teh potreb pri njih ni, z minus deset pod pragom človekove slišnosti bi prisluhnili zvoku polža, ki je solato.
Dr. Nikola Holeček je fizik z glasbo v genih. "Dedek je končal praško akademijo za glasbo, razpad Avstro-Ogrske je dočakal na ozemlju, ki je postal Jugoslavija, v Mariboru se je poročil s Slovenko." V Mariboru se je rodil njegov oče. Družina se je potem preselila v Beograd, Nikola je iz akustike doktoriral na univerzi v Ljubljani. O virih zvoka in hrupa razlaga strokovno, govori o zvočni moči, o vatih, energiji na enoto časa, o referenčni vrednosti, o tem, kako je zvočna moč spektralno in časovno porazdeljena, kakšna je zvočna slika vira, od kod prihaja. Pokaže še akustično oziroma holografsko kamero, ki vizualizira zvok. "Hladilniki so danes tihi, pod 37 decibelov, pred 25 leti so bili glasni od 40 do 45 decibelov," opozori na velik napredek.
Dvakrat glasnejši so bili včasih, ker je izračun decibelov bolj kompleksen, kot je množenje in deljenje z dva, vsaki trije novi decibeli namreč podvojijo glasnost. "Vse, kar razvijamo za trg, v komori preizkusimo. Merimo že v fazi nastajanja, potem preverimo še funkcionalne prototipe, ko se začne redna proizvodnja, vzamemo tri vzorce in izračunamo povprečje po standardu."
Obstajajo standardi, kako izmeriti, testne kode, kako to mora delovati in kako je treba izoblikovati rezultat. "Rezultat izhaja iz več meritev in drugih statističnih parametrov." Zvok je razbit po tercah, te terce seštejejo, vsaka je en vir. Kako tih ali glasen bo aparat v stanovanju, je odvisno seveda tudi od tega, ali je prostor živ ali zadušen, kje bo aparat postavljen in tako dalje.
Psihoakustika in Harley Davidson
"Vrednotenje in nivoji zvočne moči so ponovljivi in natančni. Zaradi tega so zelo primerni pri redukciji hrupa. Ko iščemo načine, da bi intuitivno razumeli, koliko je dejansko nek zvok glasnejši od drugega, je lahko logaritemska skala problem," razlaga o številnih orehih, ki jih akustiki morajo streti.
"Vsaka primerjava, računska ali subjektivna, vsebuje velike napake, posebno če je spekter zvoka neenoten, če vsebuje relativno velike tonalne komponente ali če variira v času. Znano je, da ima širokopasovni hrup drugačno subjektivno glasnost kot čisti ton z istim nivojem. Ker percepcija istega zvočnega dogodka ni enaka in enoznačna pri vseh subjektih, se z zvokom ukvarja nova veda, psihoakustika, ki se je pravzaprav pojavila zaradi potreb proizvajalcev vozil." Za to industrijo ni pomembna samo zvočna moč, ampak je pomembno tudi, kakšen je zvok avtomobila ali motorja, kakšne so frekvenčne komponente. "Harley Davidson mora imeti značilen zvok. Ko ferrarijev motor zacvili, ima kupec občutek, da gre za močan stroj."
Pri Akrapoviču dela tim strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem, kakšen zvok bodo imeli izpuhi. "Zadnjo besedo pri nakupu vozila ima voznik, ki se odloča tudi po zvočni percepciji: dobro - slabo, tiho - glasno, ustrezno - neustrezno." Kakovost zvoka v psihoakustiki je pravzaprav nabor algoritmov, ki se uporabljajo za opredelitev razmerja med fizikalnimi količinami zvoka in subjektivnim vtisom, ki ga človeško uho sliši.
V Tamu so bili pred časom
Nasploh je okolje pri nas glasno. "V nekaterih evropskih mestih, na primer na Dunaju, so ljudje manj hrupni, tudi v lokalih je tiše. Pri nas v gostilnah glasno igra glasba, nič ne naredimo za tišino, ponavadi je zelo slaba prostorska akustika, odmevni čas, prostorska porazdelitev zvoka, razumljivost govora, intimnost in barvitost zvoka so neprimerni za človekovo uho."
V mestih so v bližini stanovanj glasni koncerti, na vasi, kjer je sicer tišje, zelo zmotita traktor in sosed, ki žaga drva. Hrup škodi tudi, če menimo, da smo se navadili nanj. "Resnica je kruta, dokazano je, da ne glede na to, ali ga človek ozavesti ali ne, glasnejši zvok povzroči višanje nivoja adrenalina. Adrenalin pa dvigne sladkor v krvi, dvigne srčno frekvenco, krvni tlak, človek je v stanju pripravljenosti. Navadimo se vsega, tudi tega, da živimo v majhnem stanovanju, čeprav je boljše v večjem. Na hrup se telo sčasoma tudi prilagaja, odebelijo se membrane v ušesu in človek manj sliši. Sliši slabše, nižje ravni in frekvenčno se poruši avdiogram. En sam impulzni zvok lahko tudi uniči frekvenčno območje; pri vojakih se je to nekaterim zgodilo, zato je treba biti previden. Človek lahko ogluši in celice se ne popravijo."
V Gorenjevo tiho sobo prihajajo razni strokovnjaki iz vse Slovenije, tudi študentje elektrotehnike preverijo tisto, o čemer se pri predmetu akustika učijo. "Presenečeni so nad znanjem, ki ga imamo v gospodarstvu. V Gorenju je petdeset laboratorijev, ukvarjamo se s hladilno, pralno-pomivalno in kuhalno tehniko, s senzorji, z magnetnim hlajenjem s kamerami v aparatih in tako dalje." Veliko vedenja je, ki se lahko meri z vsakim okoljem po svetu.
Dr. Holečku omenim, da smo to imeli tudi v Mariboru, v Tamu, kjer so strokovnjaki bili pred časom. "Se spomnim, seveda, Tam sem se učil, izvedel sem o merjenju pretoka z radioaktivnimi izotopi, z laserjem in z uporabo Doplerjevega efekta. Mislim, da so imeli prvi sondo za merjenje zvočne jakosti, ki so jo posojali Univerzi v Ljubljani," je Holeček pred tamovci snel kapo. "Ko je tovarna propadla, so se strokovnjaki razkropili, mnogi so šli na fakultete."
Svetovni rekord je 45 minut
Gorenje je imelo več sreče kot mariborski velikan, pri uporabi znanja za boljše produkte gredo v Velenju naprej. "Usmerjamo se k temu, da bi obnovili opremo za vibracije in za modalne analize."
Zraka, ki tudi v mirujočem stanju oddaja zvok, še ne nameravajo meriti. "Stoodstotni bi bili, če bi imeli kline še na tleh in še bolj občutljive mikrofone bi morali imeti, takšne, ki bi izmerili minus 23 decibelov. V takšnem prostoru bi bilo še težje vzdržati, svetovni rekord ima nek novinar, ki je bil notri 45 minut."
Potem ko sem v torek vsaj toliko časa prebil v polgluhi sobi v Gorenju, sem še ponoči slišal šumenje v glavi; podiranje rekorda me torej ne mika.
