Filmi, ki dišijo po hrani
Jedi in pijače, ki so spremljale znamenite filmske prizore, a jih velikokrat niti opazili nismo.
Za začetek morda koktajl Manhattan termofor? Ali raje šampanjski koktajl pariških ljubimcev? Jajca na način bivših ljubimcev? Parmigiana? Porova juha, ki se po nesreči obarva modro? Jagode s šampanjcem ali kaviar Titanic? Ali kar chili con carne, kot ga je pripravljal neki filmski ameriški predsednik? In še in še bi se jih našlo. Jedi in pijač, ki so spremljale znamenite filmske prizore, a jih velikokrat niti opazili nismo.
Da gre ljubezen skozi želodec je pregovor, za katerega torej najdemo dokaz tudi v številnih filmih. Sicer ni nujno, da gre hrana vselej samo skozi želodec, o čemer priča nekaj filmov, za katere bi na ekranu verjetno pisalo, da niso primerni za mlajše od 16 let. Ker Marlon Brando Marii Schneider v Zadnjem tangu v Parizu, če omenimo zgolj enega najbolj erotičnih filmov iz 70. let prejšnjega stoletja, z maslom ni namazal kruha, da bi ga pojedla, pač pa je s kosom masla božal njeno zadnjico. Tudi v filmu Devet tednov in pol, v katerem sta se erotičnim igricam predajala Kim Basinger in Mickey Rourke, so jagode, olive, jalapeno paprike in trdo kuhana jajca namenjena bolj erotičnim kot kulinaričnim užitkom.
Manhattan termofor
A gre pri hrani iz znanih ljubezenskih filmov tudi brez erotike. Nekaj prizorov iz znanih filmov, v katerih je bila hrana komaj opažena zaradi zgodbe, je v čisto posebni kuharski knjigi zbrala ena izmed francoskih založb, seveda pa je poleg 60 receptov iz prav toliko znanih filmov različnih obdobij še veliko druge zanimive hrane, ki jo včasih komajda zaznamo. Razen če film ne govori pretežno o hrani (kot na primer Julie & Julia, Babettin praznik).
Seveda ni nujno, da gre vedno za resne prizore. Tisti, ki so si ogledali kultni film Dnevnik Bridget Jones, se gotovo spomnijo njene porove juhe, ki se je zaradi nespretnosti kuharice obarvala modro. Ali že omenjenega koktajla Manhattan termofor iz filma Nekateri so za vroče z Marilyin Monroe, Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom v glavnih vlogah (dodatek termofor si je slavni koktajl zaslužil zato, ker so ga dekleta v filmu hranile v termoforju, da jih ne bi zalotili med pitjem alkohola).
Črno humorna komedija Štiri poroke in pogreb je v zbirko znanih receptov prispevala Jajca nekdanjih ljubimcev, brez hrane pa ni šlo niti v znanem filmu Riba z imenom Wanda, junaki tega filma so uživali v italijanski jedi z jajčevci parmigiana.
Ko je Harry srečal Sally
Tudi v kultni Pretty Woman z Julio Roberts in Richardom Gerom v glavnih vlogah ni šlo brez izbrane hrane. Plačana spremljevalka bogatega poslovneža je na svoji poti preobrazbe v kultivirano žensko na prav seksi način srkala šampanjec in zraven jedla jagode, za zajtrk sta si skupaj z bogatašem privoščila opečene kruhke z gosjimi jetri in čatnijem iz rdeče čebule.
Čisto posebno sladico sta si v filmu Ko je Harry srečal Sally privoščila glavna protagonista (Meg Ryan in Billy Cristal sta bila v glavnih vlogah) - jabolčna torta z rahlo stepeno sladko smetano ali z jagodnim sladoledom je zaznamovala enega ključnih prizorov filma.
Zelo imeniten obrok sta si v filmu Spartacus privoščila Laurence Olivier in Tony Curtis, jedla sta burgundske polže, začinjene s slanimi sardelnimi fileti in lističi mete ter kajenskim poprom. Čeprav nas polži v filmu morda prej spomnijo na že omenjeni film Pretty Woman, ko je Julia Roberts v vlogi Vivian tako nespretno uporabljala posebne prijemalke za polža, da je ta odfrčal s krožnika.
Dobro so jedli tudi v filmih, ki niso bili tako "prijazni" kot večina omenjenih. V Vojni zakoncev Rose (Kathleen Turner in Michael Douglas v glavnih vlogah) se je na eni od pomembnih večerij na mizi znašla orada s koriandrom, baziliko, timijanom in limono, pospremljena s krompirjem z dodatkom bučk, čebule, rdečega popra, česna in olivnega olja.
Brancina sta si v filmu Le Sauvage (Divji) privoščila tudi Yves Montand in Catherine Daneuve. Pripravil ga je on, in sicer pečenega v plašču iz soli in beljakov, jedla pa sta ga z zeliščnim maslom.
Sladkostim, pa ne le ljubezenskim, pač pa predvsem čokoladnim, sta se predajala tudi Juliette Binoche in Johnny Depp v filmu Čokolada, v katerem je mojstrica Vianne s svojimi čokoladnimi bonboni v vasi sprva povzročila splošno razburjenje, kmalu za tem pa popolno navdušenje.
Dobro so jedli tudi V vrtincu, v katerem sta moči zapeljevanja merila Vivien Leigh in Clark Gable, ob tem pa uživala v čokoladni sladici Mi-cuits (danes tej sladici rečejo krater, saj je sredi rahlega testa tekoča čokoladna krema) ali začinjeni svinjini na žaru.
Filmski junaki so seveda jedli tudi bolj preproste stvari. Pršut s krompirjevo tortiljo je oboževala Penelope Cruz v filmu Jamon, Jamo, tapase pa Robert Redford in Paul Newman v kultnem filmu Butc Cassidy and the Kid. In še veliko zanimivega bi se našlo.
po 15 dag sočne govedine (najbolje podplečje) in svinjine (pleče)
1 srednje velika čebula
1 rezina zelene
1 žlica sesekljanega peteršilja
nekaj listov bazilike
2,5 dl paradižnikove mezge
1 žlička paradižnikove paste (koncentrata)
olivno olje
sol, poper
50 dag srednje zrnatega riža (arborio ali carnaroli)
1 manjša čebula
maslo
jušna osnova
malo vina
2 jajci
15 dag graha
bešamel omaka iz 2,5 dl mleka
8 dag suhe salame
2 jajci
drobtine
olje za cvrenje
sol, poper
To jed je oboževal junak italijanske nadaljevanke o policijskem inšpektorju Montalabanu, pripravljala mu jo je njegova gospodinja Adelina. Za ragu čebulo in zeleno drobno sesekljamo in prepražimo na malo olja. Dodamo oba kosa mesa in ju zlato rjavo zapečemo. Potem dodamo mezgo in paradižnikov koncentrat, solimo in popramo, dolijemo še malo vode, premešamo in v pokriti posodi na zmernem ognju kuhamo uro in pol. Dodamo sesekljan peteršilj in baziliko, premešamo in kuhamo še vsaj eno uro oziroma da se meso popolnoma zmehča. To si lahko pripravimo tudi dan prej.
Za rižoto najprej na maslu prepražimo drobno sesekljano čebulo. Ko postekleni, dodamo riž in ga pražimo, dokler ne postekleni. Zalijemo z vinom in premešamo, ko vino izhlapi, dolijemo toliko jušne osnove, da je riž pokrit. Kuhamo na zmernem ognju. Ko riž vpije vso tekočino, znova dolijemo vročo juho in postopek ponavljamo, dokler riž ni dovolj kuhan (na sredini mora biti na ugriz še nekoliko trd). Grah skuhamo v slani vodi in ga odcedimo. Klobaso narežemo na čim bolj drobne kocke in jo skupaj z grahom zmešamo z bešamelno omako. Dodamo še malo mesne omake, da dobimo gosto zmes. Na čim bolj drobne kocke narežemo tudi obe vrsti mesa in skupaj z zmesjo iz graška in klobase naredimo gosto zmes.
V ohlajen riž (po potrebi mu dodamo malo soli in popra) vmešamo razžvrkljani jajci in naredimo gosto zmes. Z vlažnimi rokami v dlani oblikujemo riž kot skodelico in v vdolbino damo ragu. Dodamo še malo riža in oblikujemo kroglico (naj ne bo večja od teniške žogice). Ko porabimo ves riž, pustimo kroglice pol ure v hladilniku.
Segrejemo olje za cvrenje (na 170 stopinj Celzija). Razžvrkljamo jajci, na drug krožnik presejemo moko. Vsako kroglico najprej povaljamo v jajcih, potem še v moki. Cvremo jih do zlato rjave barve, potem naj se posušijo na papirnatem prtiču. Postrežemo vroče, a teknejo tudi hladne.
Brezplačne počitnice SlimFit v Termah Šmarješke Toplice – kdo sta srečna izbranca? - sponzorirano
Bralcem, ki ste se javili na razpis Term Krka za brezplačen oddih SlimFit v Termah Šmarješke Toplice, se najlepše zahvaljujemo za sodelovanje. Prejeli smo zajetno število, kar 1.476 prijav. Z veseljem vas obveščamo, da je komisija izbrala Tanjo Bricelj in Matjaža Dobnika, ki bosta na program SlimFit prišla februarja oz. v začetku marca. Čestitamo!
SlimFit je odličen program za spremembo načina življenja, zdravo hujšanje in sprostitev od stresnega dela. Spremljajte njuno zgodbo in izvedite več o programu s klikom TUKAJ.
DARILO v zahvalo vsem sodelujočim!
Vsem sodelujočim, ki ste se javili na razpis, bodo Terme Krka v zahvalo podarile: brezplačno naročnino na revijo Vrelci zdravja, z nasveti za zdrav način življenja, in še eno lepo presenečenje, o katerem vas bodo obvestili po e-pošti.
Prijazno vabljeni v Terme Krka!
Nacionalna znamenitost, za katero Francozi ne slišijo radi
Minilo je 230 let od začetka francoske revolucije (1789-1799), ki je pomenila preobrat ne le v francoski zgodovini, ampak tudi v evropski. Stare monarhije in Cerkev so izgubile privilegije in večino svoje moči, začele so se uresničevati ideje razsvetljenstva, ki jih je povzelo geslo "liberté, égalité, fraternité" (svoboda, enakost, bratstvo); parola je preživela revolucijo in ostaja aktualna tudi danes. Francoska revolucija je naplavila eno najbolj krvavih ikon evropske zgodovine - giljotino. Ime ji je - kljub krčevitemu upiranju - dal zdravnik Joseph Ignace Guillotin.
Ena od trajnih dediščin francoske revolucije je Deklaracija o pravicah človeka in državljana, a tisoči, ki so bili odpeljani na morišča, seveda niso bili mišljenja, da gre ravno za svetilnik svetlobe, ki narodom kaže, kako zlomiti okove fevdalne tiranije. V samo štirih mesecih na vrhuncu francoske revolucije je bilo pod giljotino usmrčenih več kot 4000 obsojencev. Najslavnejša med njimi sta bila kralj Ludvik XVI., posmehljivo imenovan tudi Ludvik Zadnji, ker je njegov padec označil konec absolutistične francoske monarhije, in njegova žena Marija Antoaneta. Najmlajša hčerka avstrijske cesarice Marije Terezije nam je znana po izjavi, ki jo je namenila lačnemu ljudstvu, ko je zahtevalo kruh: "Če nimajo kruha, naj jedo potico." No, Marija Antoaneta tega stavka ni izrekla; pripisal ji ga je takratni revolucionarni tisk, da bi spodkopal njen položaj in jo v očeh ljudstva prikazal kot brezobzirno in naduto. To danes vemo preprosto zato, ker so se različice te fraze pojavljale, še preden se je Marija Antoaneta sploh rodila, in tudi Jean-Jacques Rousseau, francoski razsvetljenski mislec, je v avtobiografskem delu uporabil natančno to frazo in pri tem gotovo ni mogel imeti v mislih Marije Antoanete, saj slednje ob nastanku tega dela v Franciji sploh še ni bilo.
Simbol francoske revolucije
A preden se je njena kraljevska glava skotrljala po tleh, je vstopila v zgodovino tudi z najvljudnejšim opravičilom. Ko je stopala proti giljotini, je nehote rablju stopila na nogo in dejala: "Oprostite, gospod. Ni bilo namerno."
Giljotina je enako kot Deklaracija o pravicah človeka in državljana simbol francoske revolucije, njihova nacionalna znamenitost, čeprav Francozi danes tega ne slišijo radi. V resnici njeno poreklo sega v srednji vek, ko je bila z imenom "deska" znana tudi v Nemčiji in Flandriji, v renesančni Italiji kot "sekira" in v Angliji kot "deklica". Tudi kot "škotska deklica", saj je bila uvedena leta 1564 v času vladavine škotske kraljice Marije Stuart. A te zgodnje oblike giljotine se z dovršenostjo francoskega stroja za ubijanje ne morejo meriti.
Težko je danes doumeti neutešeno žejo po krvi tedanjega francoskega preprostega ljudstva. Osupljivo je, s kakšno strastjo so Parižani uživali v obredu tako imenovane "krvave maše". Zlovešča naprava jih je privlačila bolj od vsakega gledališča in zanjo so imeli kup ljubkovalnih vzdevkov: nacionalna britev, vdova, sveta mati, oltar krvave maše ... Samo dejanje sekanja glave pa so zaradi topega udarca, ko je rezilo padlo na vrat, imenovali "kovanje denarja na Trgu revolucije". Po pariških ulicah so se slišale nove litanije: "Sveta Giljotina,/napolni svojo božjo vrečo z glavami tiranov./Sveta Giljotina, zaščitnica rodoljubov,/moli za nas./Sveta Giljotina, groza bogatašev,/čuvaj nas ..."
Giljotina - kako ironično! - je nastala iz človekoljubnih nagibov. V Franciji so pred njeno uvedbo obsojenci iz navadnega ljudstva umirali na vrvi ali na grmadi, pogoste so bile tudi usmrtitve z galopirajočimi konji in razčetverjenjem; samo na smrt obsojeno plemstvo je imelo privilegij, da je bilo usmrčeno s sekiro ali mečem. (Pri obglavljanju je bilo včasih potrebnih več udarcev - spomnimo se škotske kraljice Marije Stuart, ki ji je rabelj uspel oddrobiti glavo šele s tretjim udarcem sekire -, zato so sorodniki obsojencev pogosto plačevali rabljem, da bi naostrili rezilo za čim hitrejšo smrt.) Nasprotovanje tako barbarskim načinom smrtne kazni je pod vplivom razsvetljenskih mislecev, kot sta bila denimo Voltaire in Locke, naraščalo. Eden od zagovornikov bolj humane smrti je bil tudi zdravnik Guillotin.
Brez najmanjše bolečine
Ko so jeseni leta 1789 poslanci ustavodajne skupščine razpravljali o novem kazenskem zakoniku, je Guillotin predlagal, da bi se smrtna kazen izvajala z novim orodjem, ki povzroči hitro smrt z manj trpljenja, usmrtitev bo javna, za vse obsojence na enak način brez ozira na stan in položaj v družbi. Nekateri poslanci so bili proti, ker so se bali, da bodo javna obglavljanja preveč razgrela ljudstvo in ga navadila na prelivanje krvi. Guillotin je vztrajal pri svojem: "Nova naprava vam glavo odseka v trenutku, čutili ne boste niti najmanjše bolečine." Ta zdravnikov vzklik je zbudil v skupščini veliko smeha. Kakšna ironija usode! Poslanci niso slutili, da bo večina od njih končala prav pod giljotino. Po Parizu pa so se širili vici na račun premaknjenega zdravnika, ki obljublja smrt brez bolečin.
Še danes se Guillotinu napačno pripisuje "avtorstvo" tega morilskega stroja, v resnici je samo izglasoval zakon o njeni uporabi, prototip sodobne giljotine je napravil nemški izdelovalec inštrumentov Tobias Smith. Sledili so številna testiranja - giljotino so preverjali na moških truplih s krepkimi vratovi v bolnišnici v kraju Bicetre - in izboljšave. Tri leta po pobudi je postala giljotina uradno orodje za smrtne kazni v Franciji, ne pa seveda edino. Pred klasičnimi rablji je imela veliko prednost: nikoli se ni utrudila, bila je hitra in zanesljiva - kot naročena za revolucijsko sodišče, ki se ni moglo napiti krvi.
Joseph Guillotin se je zelo upiral, da bi bil morilni stroj poimenovan po njem, a ljudstvo je že odločilo.
Odvisni od giljotine
Sledila so leta, ko je bilo giljotiniranih na tisoče ljudi - ne le političnih nasprotnikov, za švist ostrega rezila je bila dovolj že ravnodušnost do republikanske ideje, na smrt so bili obsojeni tujci, prihajajoči iz držav, ki so nasprotovale Franciji. Med žrtvami se je znašel tudi največji francoski znanstvenik tistega časa Antoine Lavoisier, utemeljitelj organske kemije. Bil je državni uradnik in obsodili so ga za poneverbo denarja. Prijet, obsojen in usmrčen je bil v istem dnevu. Kasneje je oblast ugotovila, da je bil obtožen po krivici, in ga je rehabilitirala. Njegovi ženi pa poslala kratko sporočilo, da je šlo za neljubo pomoto.
Leta 1793 je revolucionarja Jean-Paula Marata, predsednika jakobinskega kluba, v kadi zabodla Charlotte de Corday in se tako maščevala za krvavi teror po zrušenju žirondincev. Obsodili so jo na smrt. Ko se je njena glava skotalila po tleh, jo je pograbil eden od gledalcev in jo pred očmi navdušene množice poljubil na usta. Časopisi so zapisali, da so njena lica ob tem nespodobnem dejanju zardela, in takoj so se vnele znanstvene razprave, ali odsekana glava lahko čuti ali razmišlja. Zgodovina je zabeležila tudi znanstveni poskus zdravnika Dassyja Ligieresa, ki je odnesel odsekano glavo v svoj laboratorij in jo prišil na živega psa, upajoč, da bo spregovorila.
Parižani so kmalu postali pravi odvisneži od giljotine. Revolucionarni tisk je objavil pogovor s slepcem, ki je redno obiskoval usmrtitve. Ko so ga vprašali, kaj ga tako privlači, saj je vendar slep, je odgovoril: "Res je, ne vidim, toda ko slišim padec rezila na vrat, se mi v srcu prebudi radost."
Na vrhuncu terorja, od 10. junija do 28. julija 1794 - torej v samo sedmih tednih -, je bilo giljotiniranih 1351 oseb, kar pomeni 30 na dan. Tekli so potoki krvi. Glavni rabelj pri giljotini je bil Sanson (1739-1806) iz rabeljske družine bivšega režima. Četudi je bil najbolj popularna oseba v Parizu, je njegov obraz ostal javnosti neznan, saj je usmrtitve izvajal skrit pod kapuco. Nikoli niso odkrili kakšnega njegovega portreta, leta 1862 pa je zapiske, ki jih je delal v teh letih, objavil njegov vnuk.
Javne usmrtitve z giljotino so v Parizu postale tudi vir zaslužka. Prizore so tiskali na razglednice, krčme ob javnih moriščih so ponujale sobe z razgledom na krvavo dejanje, Anglež Thomas Cook je leta 1860 ustanovil potovalno agencijo, ki je angleškim turistom omogočila, da so videli francosko giljotino na delu. Nedaleč od morišča je bila zgrajena gostilna, pobarvana z rdečo barvo: Pri giljotini. Lastnik je na jedilni list napisal tudi program usmrtitev za tisti dan, igral je orkester, ljudje so plesali ...
Šele leta 1939 je Francija giljotine umaknila za zaporniške zidove in usmrtitve niso bile več javne.
Tudi Hitlerjevo morilsko orodje
Zgodovina giljotine se ne konča s francosko revolucijo, kajti mnoge države so uvedle giljotino za izvrševanje smrtnih kazni: Belgija, Grčija, Švica, Švedska ... Francoski kolonializem je pripomogel k temu, da so giljotino spoznali tudi na drugih kontinentih. Redki vedo, da Adolf Hitler svojih nasprotnikov ni pošiljal le v plinske celice, ampak da jih je nekaj tisoč končalo pod rezilom giljotine. V Nemčiji je bila njena uporaba prepovedana leta 1949.
Ne le prvo, tudi zadnjo žrtev "poljuba" vdove si sme pripisati Francija. Zgodilo se je ne tako daljnega leta 1977, ko je bil obsojen za umor in z giljotino usmrčen v Tunisu rojeni Hamida Djandoubi. Štirinajst mesecev pred njim je giljotina odsekala glavo Christianu Ranucciju, obtoženemu posilstva in umora sedemletne deklice. A se je kmalu po izvršitvi kazni pokazalo, da je bil obsojen po nedolžnem. Še danes je marsikdo mnenja, da je moral Djandoubi, nepomembni emigrant iz Tunisa, pod rezilo giljotine zato, da v zgodovini tega francoskega morilnega orodja ne bi, kako neprikladno, pisalo, da je bila tudi njena zadnja žrtev - pomota.
V Franciji je vse do leta 1981 obstajalo delovno mesto eksekutorja pri giljotini. Ukinil ga je šele predsednik Francois Mitterrand. Zanimivo, da je bila država, kjer so se rodile človekove pravice, zadnja v zahodni Evropi, ki je ukinila smrtno kazen. Philippe Maurice je bil zadnji, obsojen na smrt z giljotino, a je preživel prav zaradi ukinitve smrtne kazni leta 1981.