pišite nam | informacije o spletni strani | najbolj brane novice  
   
 
   
  PRVA STRAN  
  DRUŠTVA UPOKOJENCEV  
  MOJE ZDRAVJE  
  RECEPTI  
  MOJ VRT  
  ZANIMIVOSTI  
  IZLETI  
  ŠPORT IN REKREACIJA  
  ZDRAVA VADBA  
  PRAKTIČNI NASVETI  
  POMOČ, OSKRBA IN VAROVANA STANOVANJA  
  DOMOVI ZA STAREJŠE  
  POKOJNINE, FINANCE IN PRAVNI NASVETI  
  PONUDBA ZDRAVILIŠČ  
 
Starejši so pogosto zelo osamljeni
ponedeljek, 10.9.2018
         
Se kdaj počutite osamljeni? To je eno od stotih vprašanj, ki jih ob svojem prvem obisku na domu starejšim ljudem postavijo prostovoljci programa Starejši za starejše, ki ga že vrsto let vodi Zveza društev upokojencev Slovenije. In odgovori? Kar pet odstotkov anketiranih se pogosto počuti osamljenih, 22 odstotkov občasno, 65 odstotkov nikoli, devet odstotkov pa jih na vprašanje ni odgovorilo.

Zdenka Gajzer, koordinatorka programa Starejši za starejše za Zgornje Podravje II. 

Prideš na obisk za pol ure, pa obsediš za dve uri - takšna je neredko izkušnja prostovoljk Zveze društev upokojencev Slovenije, ki na terenu obiskujejo ljudi, starejše od 69 let.

Osamljenost je neljuba spremljevalka tistih, ki nimajo stikov ali imajo redke stike s svojci, sorodniki, prijatelji. Večina starejših od 69 let (83 odstotkov vseh) ima dnevno ali tedensko stik s svojimi otroki, vnuki, starši, a pet odstotkov ima z njimi stike redkeje, dva odstotka nikoli. Podobno velja za stike s sosedi: štiri petine starejših se jih s sosedi sreča dnevno ali tedensko, 17 odstotkov redkeje, trije odstotki starejših nikoli. Zgovorni so odgovori na vprašanje, ali se starejši družijo s prijatelji: le 39 odstotkov se jih druži redno, 41 odstotkov včasih, kar devet odstotkov pa se jih ne druži, iz česar je mogoče sklepati, da trdnejših socialnih vezi zunaj svojega družinskega in sosedskega kroga sploh nimajo.

Starejši iz različnih razlogov ostajajo sami. »Ene bolezen zakonca in skrb zanj povsem okupira - in če to traja leta, se socialne vezi razrahljajo. Ali pa partner umre in se potem, ko ostanejo sami, ne znajdejo, sploh če so bili prej navajeni v družbi funkcionirati v dvoje. Nekateri se družbi izogibajo zaradi slabega materialnega stanja - kot da ne želijo, da bi kdo videl, kako težko živijo. Spet četrti so bili nekoč zelo aktivni, imeli so širok krog ljudi, redno so hodili v gledališče ali drugam, pa iz različnih razlogov ostanejo brez družbe - lahko da zbolijo sami ali pa njihovi prijatelji ali se ti preselijo drugam ali kaj drugega. Peti težko hodijo in težko sami kam gredo ... Situacije so res zelo različne,« ugotavlja Zdenka Gajzer, koordinatorka programa Starejši za starejše za Zgornje Podravje II. In ker v zrelih letih ljudje običajno težje kot v mladosti sklepajo nove socialne vezi, se socialni krog z leti lahko zoži.

»Največ je druženje: pridemo na obisk, predvideno je za eno uro, pa tam obsedimo dve uri in ljudje so srečni, presrečni,« pravi Zdenka Gajzer. 

Prostovoljci programa Starejši za starejše obiskujejo starejše od 69 let, in to ne glede na to, ali so člani društva upokojencev ali ne. »Namen prvega obiska je ugotoviti, kako starejši živijo - v kakšnih pogojih, ali potrebujejo kakšno pomoč, ali so osamljeni in podobno. Če ugotovimo, da potrebujejo pomoč, pomagamo, če to dovolijo. Sodelujemo s Centrom za socialno delo, patronažno službo, Rdečim križem, Karitasom. Kar veliko starejših dobi pakete Rdečega križa, Karitasa, ki lahko tu in tam komu plačajo kakšno položnico za elektriko, drva, da ljudje niso na mrzlem. Največ, kar lahko pomagamo, pa je druženje: pridemo na obisk, predvideno je za eno uro, a tam obsedimo dve uri in ljudje so srečni, presrečni. Prostovoljec lahko, če to sam želi, naredi tudi kakšno malo 'uslugo' - starejšega spremlja k zdravniku ali ga poveže z nekom, da ga spremlja, gre z njim na sprehod, mu kakšno malenkost prinese iz trgovine ali pa kaj odnese na pošto ipd.,« razlaga Zdenka Gajzer in ugotavlja, da pa starejši najbolj pogrešajo »pogovor in to, da jih nekdo z zanimanjem posluša. Večina se nas tako razveseli, ko pridemo na obisk, da je to za nas najlepše in nam daje elan za delo za naprej.«
A najprej je treba premagati nezaupljivost. Prostovoljci, ki delujejo v mestu, pogosto doživijo, da jim starejši ne odprejo vrat. »Tudi na deželi se že pozna, da ljudje neradi odpirajo vrata ljudem, ki jih ne poznajo. Še zlasti težko 'pridemo' do tistih v večjih naseljih, ki so priseljeni. Veliko starejših 'se boji' obiskov akviziterjev in drugih, ki trkajo na vrata in ponujajo to in ono. Zato prostovoljci programa Starejši za starejše svoj prvi obisk vedno vnaprej napovemo s pisnim obvestilom, ki ga vržemo v nabiralnik, zapišemo tudi telefonsko številko, kamor lahko pokličejo, če jim čas obiska ne ustreza ali pa obiska ne želijo,« pravi Gajzerjeva, ki je tudi koordinatorka programa v občini Hoče - Slivnica.

Veliko starejših ni včlanjenih v društvo upokojencev ali so včlanjeni, vendar v društvu niso aktivni, ugotavlja Zdenka Gajzer. "Na primer naše društvo upokojencev v Hočah ima 690 članov, vendar tu živi 940 starejših od 69 let. Aktivnih članov društva, ki se redno srečujejo, je približno dobra tretjina: k telovadbi jih hodi 40 do 50, večinoma ti isti hodijo na izlete in na sprehode - deset gor ali dol, nekateri člani se ukvarjajo s športom - največ z balinanjem, nekaj tudi z ročnimi deli, se kulturno udejstvujejo - in to je to. Enkrat letno se upokojenci srečajo na občnem zboru, ki se ga udeleži med 200 in 230 članov. Poverjeniki društva upokojencev obiščejo tudi svoje člane stare 80 in 90 let ob praznikih in jubilejih, jih obdarijo s skromnimi darili," pravi Zdenka Gajzer.

Poskusijo dvakrat ali trikrat, večkrat pa ne, saj se ne želijo vsiljevati. Na prvem obisku starejšega tudi vprašajo, ali želijo, da jih ponovno obiščejo. »Zlasti starejši v višji starosti in tisti, ki niso najbolj zdravi, si želijo pogostih obiskov. Ker nas je prostovoljcev malo, je enkrat mesečno največ, kar lahko pridemo na obisk. Druge obiščemo čez tri mesece ali čez šest mesecev. Z nekaterimi, ki ne čutijo potrebe po obiskih, pa se dogovorimo, da se vidimo spet čez dve leti.« Je to, da si starejši želi njihovih obiskov, znak, da nima dovolj širokega socialnega kroga? »Različno je: nekateri so sami, drugi živijo s svojci, a so ti cele dneve v službah. Ali pa so kakšni tretji razlogi.« Osamljenosti se je mogoče izogniti, a je treba za to tudi nekaj narediti. »Če drugega ne, sprejeti obisk, pomoč,« pravi Zdenka Gajzer in dodaja, da starejše tudi spodbujajo, da se priključijo kakšni dejavnosti, da se vrnejo v družbo.

VIR: Zlata jesen

- Vrni se nazaj na ZANIMIVOSTI

- Vrni se nazaj na PRVO STRAN

Priporočamo ogled naslednjih novic:
  Odkrili ključni element zadovoljstva
Študije zadovoljnih starostnikov kažejo, da so zadovoljni tudi in predvsem tisti, ki so znali uživati v malenkostih.
ponedeljek, 16.7.2018
 
  Kolumna: Pogled iz penziona
Berite na lastno odgovornost, pravi upokojena novinarka.
četrtek, 12.7.2018
 
  Nasilje nad starejšimi narašča
Veliko nasilja nad starejšimi še vedno zamolčanega.
petek, 15.6.2018
 
 
 
 


 
Save Save