V torek, 22. novembra 2011, smo se Zimzelenčki ponovno odpravili preko »meje«. Svoj pohod smo začeli v Bazovici pri spomeniku štirim bazoviškim junakom, naš cilj dneva pa je bil dobesedno pred nami – Kokoš.

A zakaj bi se podali neposredno navzgor, če gremo pa lahko okoli r… v »aržet« in tako smo jo po tržaški gmajni ali borštu mahnili do vasice Jezero. Ko pa smo jo zapustili, smo začeli uživati v pogledih, ki so se nam med še vedno žarečim rujem ponujali s same Stene nad kanjonom Glinščice. Večini nam je bilo marsikaj znanega in kar iskali smo točke in poti, ki smo jih v kanjonu že prehodili: obe razgledišči, Zgornji konec ali zgornji del vasice Boljunec, cerkvico Marija na pečeh, Comicijev spomenik, vasico Botač, železniško progo, Miljski zaliv, Tržaški zaliv, Koprski zaliv, pogledi so segali vse do Punte na koncu Pirana.

Pot nas je ves čas pohoda vodila v lepem sončnem vremenu in vsi pohodniki smo bili dobro razpoloženi, z veliko mero dobre volje, kar nam je v pomoč in nam daje moč na naših pohodih. Tu in tam smo se malo ustavili, da bi napolnili naše baterije in v teh trenutkih sta nam naša vodnika Elica in Milan razlagala znamenitosti okolice, hribovja in krajev, kjer smo hodili, kar smo, kot vedno, z zanimanjem poslušali. Z vrha Stene je sledil spust do vasice Draga, nato pa samo še vzpon med sledovi razdejanj, ki jih povzročajo divji prašiči, vse do ceste, ki vodi v Trst. Prečili smo jo v vasici Pesek in se namenili naravnost proti Kokoši, a še prej nas je dočakala Velika groblja, od koder je lep razgled na Tržaški zaliv.

Sprejela nas je prijazna Koča na Kokoši, njena čudovita oskrbnica s hčerko in ko smo si dodobra napolnili želodčke in potešili žejo, smo se vračali po graničarski poti v dolino.

Še se spomnim, ko smo na vrhu hriba pristali, je nekdo pripomnil,
kaj če bi od tod našim prijateljem lep pozdrav poslali.  In tako naš pohod po šestih urah in šestih minutah  pri avtobusu našega Ivana končali.
Sedaj, dragi prijatelj, ko boš prebiral poročilo, boš razmišljal, kdo napisal je to sporočilo, a upam se podpisati in priimek in ime dodati: po 16.312 korakih sem še vedno Vlado Mederal.

Fotografije: Janez Cerk, Vlado Nikolić

Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.