V novembru je v dolini zagospodarila megla, sonce se ji je umaknilo na vrhove. Odšli smo za njim.

Po Poljanski dolini smo se zapeljali do Loga in od tam začeli naš letošnji zadnji pohod na bližnje vrhove nad dolino. Čez bele, s srežem osute travnike smo se začeli vzpenjati proti soncu.

Vztrajna hoja je vodila nad megleno pokrajino  iznad katere se je najprej prikazal dvojni zvonik cerkve sv. Volbenka in obsijana pleša Blegoša. Nekako na pol poti proti Valterskemu vrhu je začela meglena zavesa  kopneti, samo še malo, in dosegli smo njegovo kraljestvo. Sonce! Dolgo kolono pohodnikov je pobožala svetloba, nad nami se je razgrnilo modro nebo.

Na vseh gričih je že sijalo- na bližnjem Bukovem vrhu je bila cerkev vsa blesteča in so jo obkrožale neznano zakaj vsako leto obglavljene lipe, tudi bližnja cerkev na Valterskem vrhu je bila deležna prvih žarkov.

Mimo mogočne Koširjeve domačije, ki je prav ta dan dobila asfaltno cesto in smo na njej pustili prvo sled s svojimi pohodniškimi čevlji,  smo odhiteli naprej , mimo že praznično odetega Ilexa.

Kmalu je segel pogled tja do  obsijane Pasje ravni in na obzorju se je risal plečati Blegoš, ki ponosno, prav zaščitniško kraljuje nad dolino. Še celo beli trirogi zobec Triglava za njim je bil videti povsem neznaten. Škofjeloško hribovje je valovilo na obzorju.

Na tako lep dan skoraj ne pomisliš na zimo, toda zarjaveli plug ob cesti je čakal, da odrine prvi sneg. Mi pa smo uživali v soncu in poti, ki je vodila vse višje. Spotoma smo občudovali premrle mušnice, ki so iskale zavetja pod travami in odmrlim listjem in si pod mogočno brezo in ob hiški vzeli čas za malico.

Sonce se je razdajalo na naših plečih in razsvetljevalo okolico. Tam daleč so se  v nebo dvigali  Storžič in skakalnica Grintovca ter mogočna Kočna.
Razgled za bogove !

Hodimo naprej, klepetamo  in se navdušeni razgledujemo. Na poti proti  sv. Ožboltu gremo mimo ponosne kmetije, ki v prenekaterem od nas vzbudi spomine na preteklost in nič drugačno sedanjost, na lepoto in mogočnost, bogastvo enih  in bedo drugih. In smo dosegli vrh sv. Ožbolta.

Znova veselje nad osvetljeno pokrajino in pogledi,ki sežejo tako daleč.
Čakal je samo še zadnji vrh na katerega smo se danes namenili - Sv. Andrej. Po poti osuti z odmrlim listjem, ki je šelestelo pod nogami, in mimo gaja zlatih brez smo kmalu dosegli njegov vrh. Še tu posnetek cerkve na hribu, nato pa v bližnje gostišče na toplo malico.

Po dobri uri počitka smo se začeli spuščati v dolino, nazaj v meglen, turoben dan. Avtobusna postaja je zavita v meglo, z mostu čez Soro ne vidiš bližnjega Lubnika.

Ne verjel  bi, kako lep je lahko dan, če se zanj potrudiš, če ljubiš sonce in verjameš vanj, čeprav ga zakriva megla, ali kot  nam je zapisal Tone Pavček:

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš sence.

Zapis in fotografije: Mira KOFLER

Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.