pišite nam | informacije o spletni strani | najbolj brane novice  
   
 
   
  PRVA STRAN  
  POKOJNINE, FINANCE IN PRAVNI NASVETI  
  DRUŠTVA UPOKOJENCEV  
  RECEPTI  
  MOJE ZDRAVJE  
  MOJ VRT  
  KULTURNI DOGODKI  
  IZLETI  
  ŠPORT IN REKREACIJA  
  ZDRAVA VADBA  
  POMOČ, OSKRBA IN VAROVANA STANOVANJA  
  DOMOVI ZA STAREJŠE  
  PRAKTIČNI NASVETI  
  RAZVEDRILO  
  PONUDBA ZDRAVILIŠČ  
  ZANIMIVOSTI  
   
 
   
 
Manca Košir: PROSTAŠKA BESEDA
sreda, 28.9.2016
         

Kolumna vedno pozitivno misleče Mance Košir

»Kako boš poučeval, če te na to niso pripravili? Obstaja kakšna metoda?«
»Tisto, kar manjka, niso metode, teh je še preveč! Vam so metode večno zatočišče, čeprav globoko v sebi veste, da metoda nikoli ni dovolj. Nekaj ji manjka.«

  
»Kaj ji manjka?«
»Tega ne morem povedati.«
»Zakaj ne?«
»Ker je beseda prostaška.«
»Še hujša od empatije?«
»Neprimerljivo hujša. Beseda, ki je absolutno ne moreš izreči v šoli, v gimnaziji, na faksu ali vsem, kar je temu podobno.«
»Pa z drugimi besedami?«
»Ne, res ne morem …«
»Ah, daj no, povej!«
»Ne morem, če ti rečem! Če to besedo blekneš v zvezi s prosveto, te bodo linčali!«
»…«
»…«
»…«
»Ljubezen.«

Tako sklene imenitno knjigo Šolske bridkosti meni nadvse ljubi pisatelj, četrt stoletja profesor v osnovni šoli oziroma gimnaziji, včasih učenec, ki se je počutil kot zguba, nihče, popoln luzer brez prihodnosti, iz šole so ga vrgli, ker je doma vdrl v družinski sef in ukradel denar, ker ni delal domačih nalog, ker v šoli ni poslušal, ni nič razumel in ga ni nič zanimalo, ker … in so ga starši zato dali v šestem razredu v internat, nič ne bo iz mene, nikoli ne bom nič dosegel, je bila njegova mantra, ki so mu jo pripovedovali učitelji non-stop z besednim in nebesednim sporočanjem, in jo je mama gojila v svojem zaskrbljenem pogledu vse do smrti. Še ko je, skoraj stoletnica, gledala po televiziji dokumentarni film o uspešnem in priljubljenem pisatelju Danielu Pennacu, svojem sinu, po končanem filmu zaskrbljeno vpraša njegovega starejšega brata: »Misliš, da se bo kdaj izvlekel?«

Šolske bridkosti bi morali za domače branje prebrati vsi učitelji vseh stopenj, od vrtca do fakultete, vsi ravnatelji, vse mame in očetje,  babice in dedki, tete in strici, bratranci in sestrične, vsi župani in županje, vsak zdravnik in zobozdravnik, vse medicinske sestre, socialne delavke, psihologi, šolske kuharice in hišniki, prodajalci in bančni uslužbenci, direktorji korporacij ali majhnih podjetji, sodniki, odvetniki in tožilci, vsi poslanci, ministri in predsedniki.

Da bi se spomnili, kako so trpeli v šoli, in predvsem za to, da bi nikoli ne pozabili, kdo jih je rešil hudega in kako. In bi potem zares razumeli svoje otroke, učence, stranke, občane in občanke, paciente in uporabnike … Jih ne bi podcenjevali, temveč obravnavali dostojanstveno. Jih ne bi kritizirali, temveč spodbujali. Se jih ne bi sramovali, temveč bi z njimi upali … Ker bi zaupali. Sami sebi, zato tudi njim.

Svet je v krizi zato, ker se ljudje ali poveličujejo v svojem pohlepnem egoizmu in patološkem narcizmu, ali pa sklanjajo glavo, prestrašeni, z občutkom krivde, da niso vredni, ker so poraženci vedno znova. Revni, brezposelni, neizobraženi. V nečem so si prvi in drugi podobni. Rasli so in še naprej živijo v prostoru, kjer ni bilo ljudi s »prostaško besedo«.

Besedo, ki je ne smemo omenjati ne v šolstvu, ne v zdravstvu, ne v gospodarstvu, ne v politiki, zato jo tudi doma ne slišimo in ne živimo. Te »prostaške besede«, ki je ključ za dobro šolo. »Vedno sem verjel, da šolo v prvi vrsti ustvarjajo profesorji,« piše Pennac. Dobro šolo taki, ki delajo z veseljem, gojijo strast do svojega predmeta in imajo radi otroke. So ljudje z veliko znanja, široko izobrazbo in odprtim, sočutnim srcem. Čustveno inteligentni.

Daniel Pennac je bil v osmem razredu, ko je prišel njegov prvi rešitelj. Profesor francoščine. »Ki je v meni videl to, kar sem bil: iskren in vesel samomorilen sanjač.« Ga je pogledal brez predsodkov, brez vnaprejšnjega vedenja, da iz njega itak nič ne bo. Ga čisto zares videl!  Tega otroka, pripravljenega na vse, da bi mu le odrasli namenili en sam dobrohoten pogled.

»Najbrž je naravnost osupnil nad mojo sposobnostjo, s katero sem si izmišljal bolj in bolj izvirna opravičila za nenaučene snovi ali za nenapisane naloge, zato se je odločil, da me razbremeni pisanja spisov in mi je namesto tega naložil pisanje romana.« Otroku v osmem razredu je profesor naložil pisati roman! 

Roman, ki ga je moral dokončati do konca tromesečja in katerega poglavja je  profesorju oddajal vsak teden. Tema svobodna, le to ga je prosil, naj v oddanih sestavkih ne bo pravopisnih napak, »zato da se dvigne raven kritike«. Daniel je roman pisal z navdušenjem. Pridno je vsako besedo popravljal s slovarjem, od katerega se ni nikoli več ločil.

»Ne verjamem, da sem v tistem času v čemer koli bistveno napredoval, a prvič odkar sem hodil v šolo, mi je profesor podelil poseben status; v šolskih okvirih se za nekoga obstajal kot posameznik, ki mora slediti določeni poti in pri tem vztrajati,« se spominja hvaležni Pennac začetkov svoje profesorske in pisateljske kariere.

Ki se je zarisala tudi zaradi profesorjevega rednega vprašanja: No, kaj  trenutno berete? Daniel je bral veliko, a prej to ni zanimalo nobenega profesorja. Njega  pa je prav prebrano čtivo rešilo. Spominja se radosti branja, ko je storil vse, da je ostal sam s knjigo. Si tako ustvaril svet, ki je bil samo njegov. In ta svet je našel prav v knjigah.

Čez leta Daniel Pennac zelo dobro razume učence, ki živijo v svetu brez prihodnosti. A pozna profesorje – sam je eden najboljših --, ki jih bodo rešili. Kot odlična profesorica zgodovine, ki jo obišče med pisanjem eseja v razredu in ji  zašepeta v uho: »Petnajst let in osem mesecev, ponavlja osmega, delovne navade je izgubil že tam pred desetimi leti, iz šol so ga izključili iz sto in enega razloga, prejšnji mesec aretirali v metroju, ker je preprodajal travo, mama je ušla, oče neodgovoren, ga vzamete?« Profesorica G. zamrmra, ne da bi premaknila ustnice: »Pod enim pogojem.« Pennac: »Katerim?« Profesorica G.: »Da od mene ne boste pričakovali, da se vam zahvalim.« In je tega fanta pripeljala do mature.

Pennac najde v dragem pisatelju Marivauxu stavek, po katerem se je profesorica G. in se njej podobni ravnajo: »V tem svetu je treba biti malce predober, da bi bil dober dovolj.« Živeti »prostaško besedo« naravno, kot naravno dihamo. Še posebej v šoli, kjer učitelj lahko reši več življenj kot jih vse svoje življenje najboljši zdravnik.

Save Save

- Vrni se nazaj na ZANIMIVOSTI

- Vrni se nazaj na PRVO STRAN

Priporočamo ogled naslednjih novic:
  Je nasilnega moškega mogoče prevzgojiti?
Seveda je. Prav zato ne govorimo o nasilnih moških, ki...
nedelja, 25.9.2016
 
  Stari starši - neprecenljivo bogastvo
Stari starši so neprecenljivo bogastvo v razširjeni družini - svetovalni servis na 1. programu. Poslušajte posnetek.
četrtek, 11.12.2008
 
  Anketa o kakovosti življenja v Evropi
Anketa o kakovosti življenjat življenja v Evropi je pokazala pomembne razlike med državami. Oglejte si izsledke.
sobota, 3.1.2009
 
  Srečanje zlatoporočencev in 70-letnikov
22.09. 2010 ob 12. uri v prostorih  DU Ljutomer...
torek, 19.10.2010
 
  Prizma optimizma
V soboto, 3. maja zvečer je v zanimivi in duhoviti oddaji Prizma optimizma Boris Kobal gostil Manco Košir.
nedelja, 4.5.2008
 
  Kako živijo starejši v Brdih?
Preberite si reportažo z okrogle mize o življenju starejših v Brdih, ki jo je organiziralo Društvo upokojencev Kojsko.
četrtek, 11.12.2008
 
  Kaj je Dalajlama sporočil Sloveniji?
V reportaži na 1. Programu boste slišali, kako obisk Njegove svetosti spremljajo in sprejemajo Mariborčani.
ponedeljek, 18.5.2009
 
 
 
 
Save Save